Ponedeljek, 21. Oktober 2019, 11:28

Pohujšanje v dolini Metliški

Sreda, 9. December 2009, 12:03

Toni

Na elektronski naslov metliškega Turistično informativnega centra je prispelo pismo z naslednjo vsebino:«Pišem vam, ker ne vem, kdo je organizator prireditve Moja dežela lepa in gostoljubna. Imela bi komentar na kulturni program oziroma na točko, kjer je nastopala trebušna plesalka. Menim in delim mnenje še nekaj odraslih ljudi, ki smatramo, da točka ni niti malo pasala na ureditev o urejenosti naše belokranjske dežele. Menim, da imajo Belokranjci toliko lepih stvari in kulturnih znamenitosti od plesa do pesmi, književnih del…Ali pa se mogoče motim in je bila obleka trebušne plesalke »noša naših babic«. Spoznam se toliko, da menim, da je bila točka katastrofa za takšno prireditev. Nagrade smo bili z naše kmetije zelo veseli, vendar bomo dobro premislili, če bomo še šli na takšno prireditev, celo z mladoletnim sinom. Ali bi vi šli?«

Če me že vprašate, je moj odgovor:«Bi.« Trebušni ples ni pornografija, ki si jo lahko ogledajo celo mladoletni otroci po televiziji v Kmetiji slavnih. Trebušni ples ni pornografija, ki jo najdete od polnoči dalje na kar nekaj televizijskih kanalih digitalnih povezav. Trebušni ples ni pornografija, ki jo najdete na svetovnem spletu, pa če ste še tako skromno računalniško pismeni. Da bi mladoletni otroci videli kaj »pohujšljivega«, jim res ni treba gledati trebušnih plesov. Ozrejo se lahko na dvorišče, kjer petelin naskakuje kokoš ali gredo v domači hlev, kjer vidijo pri domačih živalih moškega spola bingljati onete. Pa tudi očeta, mamo, brata ali sestro so morda že kdaj videli zgoraj ali spodaj brez. Če je res največje zlo in pokvarjenost pokazati oziroma videti nekaj gole človeške kože.

Trebušni ples gojijo in se ga učijo dekleta in žene na tečajih, ki jih pripravlja v Beli krajini Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj. Tudi v bistroju Kapušin v Metliki poteka tečaj in ni slišati, da bi se zavoljo tega kdo zgražal. Ne poznam nobene tuje, kaj šele domače študije, ki bi dokazovala negativni vpliv trebušnega plesa na nedoraslo mladež, kot da le - ta ne bi imela tisoč in več možnosti videti ženski popek, pa če mu ga pokaže trebušna plesalka ali ne. Na kopališču v Podzemlju, na Krasincu in drugod je poleti na stotine žensk, ki so veliko bolj izzivalno in pomanjkljivo   oblečene, kot je bila plesalka na omenjeni prireditvi, pa še nisem slišal zaradi tega  zvoniti zvonov na zvoniku podzemeljske cerkve. Tudi v časopisju, pa veliko berem, nisem prebral   v Pismih bralcev zgražanj nad trebušnim plesom.

Res: zadnji čas bi že bil, da kdo  končno prevrta Gorjance. Pa ne samo zaradi hitrejšega prometa in boljše cestne povezave s svetom, pač pa tudi zato, da bi se na sončni strani Gorjancev znebili zatohlosti  in pri nekaterih miselnosti, značilne za čas, ko so sežigali čarovnice. Ne bodimo, lepo vas prosim, bolj papeški od papeža in ne iščimo krivcev za moralno izprijenost številnih posameznikov tam, kjer jih ni. Kakšna sreča bi bila, če bi na mladoletnike kvarno vplivale trebušne plesalke, saj bi lahko hitro naredili red in mir. Na posebnih procesih pod strokovnim vodstvom varuhov morale bi jih obsodili na preizkus z vodo. Zmetali bi jih v Kolpo in tista, ki bi se rešila, bi bila grešnica, zrela za na grmado. Utopljenke pa bi itak dokazale, da so krive in nevredne življenja med spodobnimi, do vratu zapetimi dekleti in ženami, ki imajo na glavah peče, ta nostalgična pokrivala naših belokranjskih babic, medtem ko skačejo pod okriljem noči čez plot, splavarijo nenačrtovane otroke ali pri nedeljski maši molijo, da bi soseda namesto merjasca pihnili lovci na prvi spomladanski jagi. In v belokranjski vukojebini bi zavladale vrednote, ki slišijo na ime poštenost, nedolžnost, čistost, zakonska zvestoba ter morda še ponižnost in strahospoštovanje pred možem in bogom.

Pa pustimo moraliziranje, ki je značilno za dvoličneže. Pa tudi Dostojevski nas je že podučil, da ne bomo prišli daleč, če bomo vrgli kamen v vsakega psa, ki bo lajal na nas.

Posvetimo se rajši kakšni resnejši stvari. Evropska komisija, ki se ubada z varnostjo cest na stari celini, je opozorila našo državo na katastrofalno stanje državnih cest. Neslavno drugo mesto med najnevarnejšimi cestami v naši kurji materi je zasedla cesta Metlika – Novo mesto. Imenujejo jo kar »cesta smrti«. Huje je le še s cesto Litija – Trbovlje. In kateri so glavni očitki? Evropsko poročilo omenja poškodovanost cestišča, napačno speljane ovinke, premalo zaščitnih ograj. Odgovor slovenskih cestarjev je, da bi potrebovali za odstranitev očitanih napak na slovenskih državnih cestah najmanj štiristo tisoč evrov, ki pa jih v državni blagajni ni.  Zadeva ni tako nedolžna, kot je videti na prvi pogled.  Za marsikatero nesrečo, ki jo policisti zlahka pripišejo šoferjem, je v 25 do 30% kriva slabo zgrajena in še slabše vzdrževana cesta. V razviti Evropi je ta odstotek skoraj desetkrat manjši. Do tega, da bomo dobili Belokranjci sodobno in varno cesto čez Gorjance, bo preteklo še veliko Kolpe in ostane nam le, da sedamo za volane svojih avtomobilov trezni, spočiti in ne s pretežko nogo na ročki za plin. Toda v deželi, kjer je trta na vsakem gričku, in kjer je beseda vino pogosteje na ustnicah prebivalcev, kot so besede hvala, oprosti in čestitam, bo to zelo težko. A če hočemo kot posamezniki preživeti, se bo pač treba potruditi.

TONI GAŠPERIČ

 

BELOKRANJEC, november 2009, št. 11/XII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.