Torek, 22. Oktober 2019, 17:12

Nagrobnika v zahodni cirilici iz Marindola

Torek, 16. Marec 2010, 19:31

Dediščina

V prispevku oktobra 2009 smo si ogledali zanimiv napis iz viniškega gradu, ga prebrali, razložili in nekako vsebinsko uvrstili. Tokratni prispevek pa se bo ukvarjal z drugo belokranjsko epigrafsko dediščino, nagrobnimi napisi iz vasi Marindol, ki jih v svojem lapidariju hrani Belokranjski muzej in so tamkaj narobe označeni kot glagoljaški nagrobniki.

Razvoj vasi Miliči je povezan s težkim obdobjem novoveške slovenske zgodovine, obdobjem turških vpadov in stalne ogroženosti slovenskega ozemlja. Del turške taktike imenovane akin (tek) je bilo redno vpadanje in pustošenje ozemlja čez katerega je navadno pozneje prešla večja vojaška sila in ga trajno osvojila. Tako so bile v toku dveh stoletij skorajda vse slovenske vzhodne in južne obrobne pokrajine opustošene (med 40-60% opustelost zemlje in vasi), med njimi tudi Metliško, današnja Bela krajina. Pusta zemlja je ta prostor odprla novim ljudem, tako so že od 30. let 16. st. naprej oblasti tolerirale naseljevanje balkanskih ubežnikov (Uskokov) na območju Žumberka, Kostela, Poljan in Krasa, okoli 1540 pa so se s svojo živino redno pojavljali na ozemlju Metliškega, saj so smeli prosto pasti svoje govedo in drobnico. Zoper njih je občasno nastopilo starejše prebivalstvo.

 

Že leta 1533 je glavar na Metliškem poročal, da so se mu pritožili žumberški in metliški kmetje čez Uskoke, slabih deset let pozneje, pozimi 1542-1543, pa so viniški kmetje pod vodstvom kovača Urha Jankoviča, župnijskega podložnika, Uskokom zajeli skorajda osemsto glav živine, ki se je pasla po metliškem ozemlju. Navkljub neslogi in rednimi spori s starejšim prebivalstvom pa so bile oblasti, čeprav skrajno nezaupljive, naklonjene naselitvi bojevitih pastirjev iz Balkana. Tako je leta 1548 nastala vas Marindol. Uskoški prišleki so bili organizirani po hišah, velikih družinah, združenih pod vodstvom vojvode. Te prve skupine so bile cerkveno neorganizirane in med njimi so delovali posamezni popi ali kaluđeri (menihi), navadno iz dalmatinskega samostana Krka. Rednega bogoslužja ni bilo vse do ustanovitve samostana Gomirje med leti 1600-1602 in le izjemoma jih je obiskoval pop, ki je oskrboval vrsto pravoslavnih skupnosti med Žužemberkom in Kostelom ter na hrvaški strani Kolpe. Ravno v tej skupini ljudi, torej pravoslavnih popih, moramo iskati tvorce zelo zanimivega drobca materialne dediščine Bele krajine, ki bo tukaj predstavljen, priča pa jasno o tem, da so Uskoki s seboj prinesli tudi svojo kulturo in pisavo.

Nagrobnik 1:

Dediščina

Dediščina


 

Na fotografiji vidimo napis na kamniti podlagi, na risbi pa podobo celotnega nagrobnika z letnico 1587. Napis:

toemliča

beremo kot: »TO E MLIČA«, kar moramo razumeti kot »To je (grob) Miliča«. Gotovo gre za nagrobnik nekoga, ki se je pisal Milič, mogoče tudi njegove žene, saj gre lahko za genitivno obliko, ali celo za rodbinski grob, saj lahko razumemo »Miliča« kot množinsko obliko. Nagrobnik je bil postavljen leta 1587.

 

Nagrobnik 2:

dediščina


 


Dediščina

                     

Na fotografiji vidimo težko berljiv napis na kamniti podlagi, na risbi pa podobo celotnega nagrobnika. Napis sestavljajo tri vrstice:

1580

toe tcj

štrkač

Obe vrstici preberemo kot: »TOE TCJ ŠTRKAC«. Napis je težje razumljiv, lahko ga obnovimo kot »To je (grob) TCJ? Štrkac(a)«. Težko pa interpretiramo besedo TCJ ali TČJ/TCI ali TČI.

 

Ne glede na nepopolnost razumevanja drugega nagrobnika lahko zatrdimo, da gre za zelo zanimiv drobec zgodovine Bele krajine. Nagrobnika nimata nikakršne umetniške vrednosti, gre za povsem surovo obdelana kamna na katerih križ jasno označuje grob, z zelo grobo izklesanimi črkami in številkami pa sporočata priimek ali ime pokojnika ter leto smrti.

Ključna pa je pisava, gre namreč za zahodno cirilico (ima še vrsto drugih imen: bosanščica, hrvaška cirilica ipd), ki je prišla na ozemlje Metliškega z Uskoki oziroma najvrjetneje njihovimi duhovniki. Podobne nagrobnike srečamo v velikem številu in z veliko bogatejšo vsebino na ozemlju Bosne in Hercegovine (prim. Vego, Marko »Zbornik srednjovekovnih natpisa Bosne i Hercegovine«, 1, Sarajevo, 1962). Tako imamo pred očmi še en materialen dokaz, ki potrjuje, da se je na ozemlju Metliškega v drugi polovici 16. st. dejansko uporabljalo več pisav, kot je to v pismu leta 1575 omenjal grof Nikolaj Frankopan. Poleg splošno uporabljane latinice in uradniške gotice, se je uporabljalo tudi glagoljico, kar potrjuje napis v Vinici in, sodeč po prikazanih dveh nagrobnikih, tudi zahodno cirilico oz. bosanščico. Kdaj je tudi ta pisava izginila iz Bele krajine težko rečemo, ohranjala se je kvečjemu z delovanjem pravoslavne duhovščine, pa še ta je v 19. st. prevzela srbsko moderno cirilico. Izredno dolgo pa se je obdržala se je v Bosni, pri bosanskih frančiškanih do 19. st., pri delu muslimanskega prebivalstva Bosne pa vse do 20. st.

 

Janez Weiss

 

BELOKRANJEC, februar 2010, številka XIII/2

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.