Torek, 25. Junij 2019, 04:48

Makhaira iz Vinice

Torek, 16. Marec 2010, 19:21

Dediščina

V zadnjih dveh prispevkih smo si ogledali drobce iz bogatega materiala, najdenega na lokaciji Stražnji dol pri Vinici in v bližji okolici. Tudi v tokrat bomo posegli v isti material. Kot že omenjeno spada nahajališče pri Vinici v čas mlajše železne dobe, najdbe pa praviloma povezujemo - navkljub tudi drugačnim mnenjem - s plemenom Japodov, ki so obvladovali prostor med Kolpo in Uno.

Tokrat bi izpostavil najdbo odlično ohranjenega meča, ki ima med predmeti v funkciji grobnih pridatkov zelo zgovorno vlogo. Meč označuje grob bojevnika in glede na dejstvo, da je bilo tovrstno orožje redko in dragoceno, je jasno, da govorimo o grobu pomembnejšega člana prazgodovinske skupnosti. Pri plemenih, ki jih označujemo kot Keltska ali Ilirska je meč znak bogastva, kajti bil je orožje premožnejših, navadno konjenikov tj. plemstva, ostali pa so se borili le s sulicami in drugim orožjem (sekira, lok).

 

dediščina

 

Makhaira iz lokacije Stražnji dol pri Vinici z merilom (Peabody Museum)

Oblika meča kot enega izmed glavnih hladnih orožij se je skozi tisočletja človeškega razvoja stalno spreminjala. Vsak prostor in čas je razvil svoje specifične oblike, ki so bile pogojene tako z znanjem in spretnostjo izdelovalca ter dostopnim materialom kot z načinom in taktiko bojevanja. Prostor današnje Bele krajine je v prazgodovini spadal v širši okvir Ilirika. Med tipična ilirska orožja (Wilkes, Illyrians 1995, 238-239) štejemo ukrivljen enoročni meč imenovan makhaira (lat. machaera), katerega so uporabljali v različnih variantah na širšem območju antičnih Ilirika (okvirno nekdanja Jugoslavija), Dacije (dan. Romunija), Tracije (dan. Bolgarija) in Grčije. Njegova posebnost je rahla ukrivljenost navzdol in enostransko rezilo, pri Ilirih pa se je navadno uporabljal s keltskemu tipu sorodnim lahkim ščitom. Po obliki in načinu bojevanja je tako povsem drugačen od tipičnega rimskega kratkega meča, dvoreznega težkega ravnega gladija (lat. gladius), ki se je uporabljal s težkim rimskim ščitom, ki je varoval celo telo in bil prilagojen bojevanju v centuriji in maniplu. Uporaba tovrstnega orožja govori o močnem vplivu, ki so ga imeli Grki na ilirski prostor prek svojih kolonij na Jadranu in trgovanja z njimi. Orožje jasno priča o tudi o prevzemu (naprednejšega grškega) načina bojevanja in orožja, ki je posledično postalo standardna oborožitev ilirskih plemen na območju Balkana na katero so nato v času od 2. st. pr. n. št. v množici spopadov naleteli Rimljani.

Dediščina

 

Prikaz japodskih bojevnikov pri izvajanju libatio, jasno je razvidna bojna oprema velike grebenaste čelade in keltskega ščita (urna iz Japodskega grobišča v Ribiču v Bosni in Hercegovini, Duje Rendič-Miočevič VAMZ XV, 1983)

 

 

Dediščina

 

Moderna rekonstrukcija tipične Makhaire

 

Tukaj prikazana makhaira je bila najdena na lokaciji Stražnji dol pri Vinici tokom izkopavanj vojvodinje Meklenburške v začetku 20. st., kot grobni pridatek v enem izmed grobov na tamkajšnji nekropoli. Najdba jasno priča o prisotnosti bojevnika, uglednejšega pripadnika skupnosti, ki je bivala na območju tamkajšnjega gradišča. Antičnim virom sledeč moramo to skupnost povezati s plemensko zvezo Japodov katero so jo antični avtorji delili v dve skupini, ki ju je delil masiv Kapela (v antiki imenovan Alpes). Prva skupina, t.i. cisalpinski Japodi, so bivali na območju južno od masiva Kapela (Lika in južno), druga skupina, t.i. transalpinski Japodi, pa na območju severno od masiva Kapela na Hrvaškem (Kordun in severno). Sledeč tej delitvi ugotovimo, da je ozemlje današnje Bele krajine spadalo pod transalpinske Japode in tukaj naletimo na zelo zanimiv drobec zgodovine.

 

Apijan Aleksandrijski (Illyrike XVIII, 52), avtor iz 2. st. n. št., pri opisu Oktavijanovega pohoda v Ilirik poroča: »Transalpinski Japodi, silno in divje ljudstvo, so v obdobju dvajsetih let dvakrat odbili rimska napada, napadli Oglej in oropali rimsko kolonijo Trst.« Napad na Oglej in Trst postavljamo v čas okoli 52 pr. n. št., ko je bil guverner severne Italije Gaj Julij Cezar, govori pa o vojaških sposobnostih tega dela Japodske plemenske zveze. Transalpinski Japodi so se upirali Rimljanom celih dvajset let in šele leta 35 pr. n. št. jih je podredil Oktavijan, ko je osvojil Metulum. Kot pravi Apijan (Illyrike XXI, 59): »Po padcu Metula so se ostali Japodi, ki jih je prevzel strah, predali Cesarju. Tako so prvič prišli pod Rimsko oblast Japodi na drugi strani Alp [tj. transalpinski Japodi].« V vseh teh vojaških podvigih moramo nujno videti japodske bojevnike opremljene tudi z vrsto meča, ki so ga našli na območju Vinice.

 

Na koncu bi še poudaril zanimivo podobnost našega izraza meč z antičnim grškim makhaira in staronordijskim maekir, saj vidimo v vseh izrazih ista soglasnika M-CH, torej isti besedni koren, kar nakazuje nekakšen nepoznani skupen izvor v praindoevropskem jeziku, ki se je v slovanskih jezikih ohranil vse do danes.

 

Janez Weiss

 

BELOKRANJEC, januar 2010, številka XIII/1

Dodajte komentar




Komentarji

Joze, 27.05.2010, 09:26
Spoštovani!Članek je zelo zanimiv! Sam se ukvarjam z rekonstrukcijo keltske noše iz prehoda iz 2. v 1. stol. pr. n. št. in sem član rekonstrukcijske skupine iz Avstrije Boii Pannonia. Skupaj pripravljamo številne muzejske prireditve, jutri npr. v keltski vasi na prostem Asparn an der Zaya. G. J. Weiss, za vas imam vprašanje: kje ste našli moderno rekonstrukcijo te mahaire iz Vinice? Lani sem na razstavi o najdbah iz Ljubljanice videl podobno najdbo takšne mahaire. Drugo leto si bom naročil repliko mahaire, vendr se bolj koncentriram na Novo mesto tako da bom imel tisto. Je pa tudi ta zelo zanimiva! V Sloveniji se še nismo imeli priložnosti pokazati na kakšni primerni prireditvi pa si moja skupina seveda skupaj z mano zelo želimo - v tujini pa pride na takšne muzejske dneve tudi do 10 000 obiskovalcev. Lep pozdrav! Jože Brunčko PS: upam, da mi odgovorite na poslan e mail.

Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.