Petek, 18. Januar 2019, 21:59

Lojze Zupanc: Velikan Nenasit

Petek, 29. Januar 2010, 18:45

Velikan Nenasit 1

Pokrajini okoli Semiča so Belokrajinci vzdeli ime Šokarija. Šokci so varčni in gostoljubni ljudje. Belokrajinci pa pripovedujejo, da jih na svetu ni večjih skoporitcev kakor so Šokci ...

 

V Šokariji leži pod Staro goro mala, revna vasica Kal. Izmed vseh Šokcev so Kalani menda še najbolj varčni in štedljivi, kajti preden ležejo zvečer spat, ustavijo vse ure.

 

»Zakaj bi ponoči, ko mi spimo, zabadava tiktakale in si kolesca brusile,« pravijo. In zato sleherni večer po zdravamariji ustavijo nihala pri urah.

 

Kadar koli hočejo kalski otročaji gledati skozi okna, jih starejši pametnjaki posvare:

 

»Nikar ne zijajte skozi šipe! Šipe se bodo prehitro izrabile ...«

 

Zakaj so Šokci takšni skoporitci, da ponoči ustavljajo ure in ne puste deci gledati skozi šipe na oknih?

 

V davnih časih se je po Beli Krajini klatil velikan. Bil je silak, da je kar tebi nič, meni nič izruval v gozdu najvišjo smreko, osmukal z debla veje – in imel je popotno palico. Bil je težek, da se je tamkaj, kamor je stopila njegova noga, pogreznila zemlja v drago. Požeruh pa je bil že takšen, da ni bil nikdar sit. Zato so mu Belokrajinci rekli – Nenasit.

 

Belokrajinci so šepetaje ugibali, odkod se je k njim priklatil velikan Nenasit. Ugibali so in ugibali, nihče pa ni vedel povedati nič pravega. Le to so vsi vedeli, da domuje velikan Nenasit v gradu, ki ima sedem sežnjev debelo zidovje. Takšnih gradov pa je bilo takrat v Beli Krajini na pretek. Potemtakem so imeli Belokrajinci le prav, ko so dejali, da so vsi gradovi v Beli krajini last samega velikana Nenasita.

 

Kadar so se v tej ali oni belokrajinski vasi najmanj nadejali požeruha Nenasita, takrat je prišel. Pohajal je od vasi do vasi, kradel obupanim ljudem živino in zrnje, može in ženske pa je nagnal na svoja obširna polja orat in sejat. Niti otrokom ni prizanesel: polovil jih je in jih v samih robačah napodil na laze okoli gradov, kjer mu je jokajoča deca morala pasti črede ovac.

 

Takrat je bilo življenje v Beli Krajini huda in trda tlaka. Kadar je velikan Nenasit požrl vso živino in zrnje v eni vasi, se je oprt na svojo popotno gorjačo namahnil v sosednje selo. In ko so prav vse vasi v Beli Krajini že tako silno obubožale ter bile končno zaradi požrešnosti velikana Nenasita brez vsega, kar bi mogle gospodinje skuhati svoji gladni deci, se je prav nazadnje velikan napotil še v malo vasico Kal. Z eno nogo se je ustopil na Staro goro, z drugo na Ivanji vrh, potlej pa se je sklonil in pričel grabiti v svoje nenasitno žrelo vse, kar je bilo užitno.

 

Zdaj ni bilo v vsej Beli Krajini niti ene vasi, ki bi premogla eno samo živinče v hlevu in eno samo prgišče zrnja v kašči. Zato velikanu Nenasitu ni preostalo drugega kakor to, da je odlomastil iz Bele krajine.

 

Kam neki je odšel? Kje se danes potika? Belokrajinci si šepečejo, da se potepa po mestih in da stanuje zdaj v tej, zdaj v oni veliki, visoki in svetli palači. Drugi zopet pravijo, da hodi od tovarne do tovarne, kjer meče na široko, prašno cesto tisoče delavcev, on sam pa s tisočero močjo poganja v blazni tek velika kolesa tovarniških strojev ...

 

Vsak gospod ima svoj nos, vsaka glava svojo misel! Pustimo dobrim Belokrajincem, naj ugibajo. Eno je gotovo: odkar je bil velikan Nenasit odšel iz Bele krajine, so pričeli belokrajinski gradovi razpadati v razvaline. Belokrajinci so si za silo opomogli, le Šokci še dandanes čezmerno varčujejo, da bi si pridobili nazaj vse tisto, kar jim je v davnih časih ukradel in požrl velikan Nenasit.

 

Ali razumete zdaj, ljubi moji, zakaj Šokci ponoči ustavljajo ure in zakaj ne puste otrokom gledati skozi okenske šipe?

 

...

 

Lojze Zupanc se je rodil 21. septembra 1906 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, prav tako meščansko, učiteljišče pa je končal v Mariboru. Sprva se je uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic. Prvič se je zaposlil leta 1928 v Štrekljevcu v Beli krajini, vendar pa so ga oblasti zaradi njegove naprednosti nazensko neprestano prestavljale s šole na šolo.  Vojno je dočakal v Spodnjem Logu pri Kočevju. Takoj se je vključil v ilegalno terensko delo, vendar je moral kmalu zbežati. Preden so ga Italijani prijeli in odpeljali v kočevske zapore, se je tri mesece skrival. Vse to je opisal v povesti Sonce je umrlo (1964). Po izpustitvi se je zatekel k staršem v rodno Ljubljano. Tako se je malo pred osvoboditvijo zaposlil pri Jutru, kasneje pa se je spet vrnil v učiteljski poklic. Služboval je v Metliki, Gradcu, Podzemlju, Črnomlju, Gornjem Gradu in Škofji Loki, kjer je 2. junija 1973 umrl.

 

»Moje prvo učiteljsko mesto je bil Štrekljevec, mala vasica v semiški župniji. Tamkaj sem našel ljudi, ki so ljubili vino, pesem, smeh, molitev, živino, otroke in zemljo ... polnokrvne, plemenite ljudi, ki so me s svojo blagoglasno govorico navdušili, da sem pričel zbirati pripovedke, ki so menda edino zares neprekosljivo bogastvo te deželice ob daljni Kolpi,« je Zupanc zapisal v predgovoru k zbirki pripovedk Velikan Nenasit, ki je izšla leta 1944. Belokranjske povesti je zbral še v knjižicah Belokrajinske pripovedke, Bili so trije velikani, Dedek povej, Svirel povodnega moža, Zaklad na Kučarju, Sto belokranjskih.

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.