Sobota, 15. December 2018, 18:47

Ljudje, ki ne ubogajo na vsak ukaz

Sobota, 12. December 2009, 15:29

semič november 09

Sobota, 24. oktober. Turobno, megleno in deževno jesensko dopoldne sredi roških gozdov. Grobišče s spomenikom, ki leži v dolinici v bližini partizanske bolnice Zgornji Hrastnik. Tu so grobovi devetinšestdesetih umrlih ranjencev (sedemindvajsetih znanih in dvainštiridesetih neznanih ). Pesem je preglasila šepet zbranih ob grobovih branilcev domovine. Slovesnost ob zaključku obnove grobišča, ki jo je organiziralo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu, je privabila pod krošnje mogočnih dreves vse tiste, ki ne dovolijo, da bi zbledel spomin na borce za deželo, kjer danes vlada svoboda. Marsikdo je sam v sebi zaprisegel: »Nikdar ne boste v srcih nam umrli.« Sprehod po kamnitih stezicah, ki jih je že prekrilo listje v tisočerih barvnih odtenkih, med barakami partizanske bolnišnice, nas je popeljal v preteklost – čas trpeče zemlje. A ne za dolgo, kajti razveselila nas je novica, da so se ravno ta dan pričele priprave mojstra Koželja. Prekril bo strehe barak  s skodlami – edinega spomenika državnega pomena v naši občini. Vse lepo in prav, vendar sta nas prizadeli opustošenost in »golota« okrog bolnišnice, kjer so odstranjena vsa drevesa in grmičevje. Tako nenaravno, umetno, ranjeno deluje ta kotiček naše polpretekle zgodovine. Nekaj bo potrebno postoriti, da zemlja in kamnita tla zopet ozelenita in se povrneta v prvotno – naravno podobo.

Sreda, 28. oktobra, pa je bila ena sama pravljica. Zdelo se mi je, da gledam nebesa. Sončni žarki, ki se prebijajo skozi krošnje dreves, dajejo jesenskim barvam pravi pravcati zlati odtenek. Hoja po gozdni poti, posuti z živopisnim listjem, ko vsak moj korak pospremi glasba suhljadi, je enkratna, edinstvena in neponovljiva. V globoki in strmi dragi prižgem svečo na mestu, kjer je bil 9. 11. 1944 pokopan komandant Stane. Gozdar Franc Janež  je s prijatelji postavil markacije, lesene stopnice in napis, ki popeljejo pohodnike in obiskovalce od spomenika ob cesti do začasnega groba človeka, ki je imel neusahljivo upanje v nekaj lepšega in boljšega. Komandant slovenske partizanske  vojske je verjetno živel in delal ter se boril z podobno  mislijo, kot jo je pred okrog sto petdesetimi leti zapisal veliki Darwin: »Kdor si drzne zapraviti uro časa, ni spoznal, kako dragoceno je življenje.«

Tudi naš rojak, narodni heroj Jože Mihelčič, je 6. decembra 1941, potem ko so ga v Ljubljani obsodili na smrt, v poslovilnem pismu domačim zapisal: »Ni potrebno žalovati, saj umreti moramo vsi …, umreti moram, toda zavest, da umrjem pošteno, mi je v tolažbo …« Ujeli so ga bili tisto noč, ko so italijanski vojaki napadli belokranjsko četo na Gornjih Lazah. Res mu je uspelo pobegniti iz mrzlih, zasneženih in vendar vročih Laz, pa so ga kmalu ujeli na sosednjem Pribišju. Kdaj se je odvijala tragedija? Leta 1941, v noči s 1. 11. na 2. 11., kot trdi očividec dogajanja Franc Avsec, ali noč kasneje, kot menijo nekateri drugi. Sicer pa je za fante in može, ki so tam gori izgubili življenje, prav vseeno, dan gor ali dol. »Takrat so – bilo je ravno v noči po prvem novembru 1941, zunaj pa je zapadel prvi sneg – njihovi vojaki (Italijani) tukaj presenetili skupino belokranjskih partizanov, ki so prenočevali na gospodarskih poslopjih (Mavsarjeve domačije). Veliko partizanov so v neenaki borbi tisto noč in naslednji dan Italijani pobili (19), gospodarja Mavsarja pa so pred mojimi očmi zaklali …« obuja spomin na tragedijo Franc Avsec, ki je takrat štel šestnajst let.

Kako zlovešče mi odzvanjajo zapisane besede nepodpisanih avtorjev na spletni strani radia Krka: »Sami simpatizerji rdečih! ... Neverjetno je, kako lahko iz navadnih pijančkov nastanejo narodni heroji.« Zakaj? Samo zato, ker smo se v soboto 31. oktobra podali na pot pohodniki vseh starosti in obeh spolov po poteh prve Belokranjske čete na Gonje Laze in se pridružili ostalim udeležencem prireditve v spomin našim padlim rojakom. Sama sem že zdavnaj  razčistila v sebi z »rdečimi, črnimi, plavimi itd.«. Saj niso bili, tako kot sem tudi jaz, nič drugega kot ljudje, ki so mislili in delali tako, kot so v danih razmerah menili, da je prav. Za svojo odločitev in ravnanje nosi vsak »svoj križ«. Vendar, da se razumemo, da ne bo pomote, mislim tako, kot je mladi partizanski pesnik Karel Destovnik-Kajuh zapisal v verzih:

»Edino hlapci cvilijo

in lajajo, da nas je malo,

da bi v uporu vse pobralo.

O, če ljudi bi ne bilo pri nas,

ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,

tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.«

 

Da, lahko se je skrivati za nepodpisanim komentarjem, podpisati se pod »junaškimi besedami« je pa herojstvo. Sicer ne vem, ali so  med našimi narodnimi junaki tudi pijančki, vem pa, da nam, ki smo se zbrali na Gornjih Lazah, še na misel ne pride, da smo narodni heroji. Kako radi »pljuvamo« po svojih velikih ljudeh in jim pripisujemo vse slabo, prav iščemo, da bi odkrili kakšno njihovo slabost in tako zmaličili njih veličino. Žal se tudi sama pri svojem delu srečujem s to našo folkloro, saj je recimo za marsikoga tudi veliki Prešeren samo »pijanček«. Pa tako od srca nam je zaželel:

»Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!«

 

 

 

 

        Zapisala: Rozi Mohar

        Foto: Zvone Butala

 

BELOKRANJEC, november 2009, št. 11/XII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.