Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:39

Krokarije: V meni je na tisoče jeseni

Četrtek, 30. September 2010, 09:13

Jesen

V meni je na tisoče jeseni. Meglenih, z oblaki kot kravjimi vimeni, z jetičnimi sončnimi žarki, ki se trudijo prebiti meglo. S spomini, ki so jasnejši, kolikor bolj so odmaknjeni. Z zloveščimi ptičjimi krakanji, z brejimi slivami, iz katerih sadežev je mama kuhala marmelado, da smo si jo pozimi mazali na kruh. Bila je sladka in omamno dišeča. Veliko bolj kot pozneje vse marmelade sveta. Pa naj sem se sladkal z njimi v Ameriki ali v Avstraliji ali v kateri od evropskih držav. Marmelada, skuhana v modrem, malce obtolčenem loncu na štedilniku, kurjenem z bukovimi drvmi, mi je zasidrana v možganih. Kot ladje v Pireju, kjer prodajalke ljubezni niso bile nikoli na prodaj v nedeljo. In kje vse sem bil v dneh, ko listje izgublja klorofil, ko grozdje zaposluje trgače, ko reveži trepečejo pred napovedujočim se mrazom, ko potegne z Gorjancev in bo treba zakuriti peči, a v drvarnici ni drv.

 

Bil sem na Gorjancih, ob morju, v Parizu in Londonu, še marsikje in z marsikom a povsod me je preveval občutek melanholije, ko si na tanki črti med smehom in jokom. Nad samim seboj. Nad bedo in lepoto življenja, ki je kralj čudežev, nekaj komaj dojemljivega. Jeseni so membrane mojih celic bolj prosojne kot v drugih letnih časih. Vame prepuščajo več omotične svetlobe, več trpkosti, več pretanjenih občutij, porajajo čudne, komaj dojemljive misli. O tem, kako sem vpet v nekaj, česar ne razumem povsem. O tem, da sem nekdo, a ne vem kdo. O tem, da potujem, a ne vem za pot, kaj šele za cilj. O enkratnosti in neizprosni ter zdrkani vsakdanjosti hkrati, o ljubezni na začetku in o sovraštvu na koncu. Vame se naseli  grmada drgetanj, podobnih plapolajočemu  ognju, ki otopli prostor in mu daje pravljično čarobnost. Da bi se lotil pripovedovanja pravljic, bajk, da bi sanjaril o sojenicah, o škratih, o dobrih in hudobnih ljudeh, ki so nekje tam zunaj. Zunaj hiše in zunaj mene. Da bi se preobrazil v otroka, preplašenega, cmeravega, negotovega, iščočega ljubezni. Kar pravzaprav počnemo vse življenje. Iščemo in želimo si ljubezni. Pa niti dobro ne vemo, kaj naj bi bila. Ljubezen. Brezpogojna, tiha.

 

V  meni je na tisoče jeseni. Otožnih, hlipajočih, jeseni, ki pričnejo ovijati srce v  mraz, drugačen, kot je tisti v zapuščenem gozdu, ko samotna drevesa čutijo objem rok, ki iščejo v deblu prijateljstvo. Drevesa, ta nema bitja, so tam daleč. V gozdu in nanje se navadno spomnimo, ko imamo v rokah sekiro. O, ja: za ubijanje smo pravi mojstri, velemojstri…In spet se plazi, potuhnjenka, vame. Prav te dni. Rada bi v sivo prebarvala še tiste liste, ki so mi ostali v barvah. Da bi dala povod ljudem za trditev, da živim v jeseni življenja. Toda pazite: ko zrete v moj obraz, v mojo podob, vedite, da je v meni na tisoče jeseni. Bogatih s plodovi, neizmerljivih občutij in občutenj,  da nisem samo to, kar je videti. Žalosten, izgubljen in brezvoljen  bi bil, če bi bil samo to, kar se brije vsak tretji dan, kar vse teže hodi, slabše vidi in sliši.

 

Toni Gašperič

BELOKRANJEC, september 2010, št. 9/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.