Torek, 10. December 2019, 06:23

Krokarije Tonija Gašperiča

Petek, 30. April 2010, 20:48

radovica

POMLAD JE PRIŠLA V DEŽELO

 

Smrdelo je po gnojnici, razliti po poljih in travnikih, in dišalo je po pomladi. Žena je rekla: »Greva na Primostek pogledat za zvončke.« Kar reče, to mora biti. Ob sotočju Lahinje in Kolpe je bilo belo. Ostanki snega in zvončki. Turistično - rekreativni center nekdaj cvetoče semiške Iskre je kazal klavrno podobo. Pred leti smo v restavraciji, zgrajeni z denarjem delavcev,  v poletni vročini zgneteni pred šankom moledovali za vrček piva. Pri brhki natakarici z očali sem imel protekcijo. Ne verjamem, da je bila zaljubljena vame, morda sem se ji zdel najbolj potreben pijače od vseh, ki so se drenjali okoli nje. Tudi dobro.  Potem sem, ne vem zakaj, pozabil na Primostek, na piknike s čevapčiči, na tranzistorski sprejemnik, ki sem ga vozil v spačku, da smo malce stran od lesenih bungalovov in zvedavih oči kopalcev poslušali muziko in se nalivali s špricerji. Polno pletenko z vinom sem imel običajno  vedno s seboj, zato sem imel veliko prijateljev. Prepozno sem spoznal, da ne jaz, pač pa  vino. A kaj bi: kogar ni bilo pozneje v mojem magnetnem polju, si tega verjetno tudi zaslužil ni. Sredobežna sila, prirojeni občutek za resnično prijateljstvo, ga je izstrelila v orbito. Stran od oči in od srca. Konec ljubezni, ki niti začetka še ni imela.

 

Raje kot na Primostek sem pričel poleti zahajati v Križevsko vas. Nad jez pri porušenem Lovšinovem mlinu. Tam blizu smo kot mulci pulili šaš, s pomočjo katerega smo se, zvitega v snop, učili plavati. Tam sem veliko pozneje prebiral Gradnika, ki me je povsem prevzel. Eros Tanatos. Ljubezen smrt. Njegov občutek osamljenosti v središču človeškega vrveža sem čutil kot svojega. Vesolje je preveliko za majhnega človeka, prebodenega s sončnimi žarki. In kje je začetek in kje konec? Se bo tema, posuta s svetlimi biseri – zvezdami – večala ali bo čez milijone let zgrmela vase? Tako, kot se sesujemo prej ali slej tudi mi. Vsi, brez izjem. Tu ni bližnjic, so le bolj ali manj uspešno prehojene poti. Stopinje v matrici življenja.

 

Zvečer, ko so zvončki zvončkljali v decilitrskem kozarcu  v najinem stanovanju v Naselju Borisa Kidriča 3, sva bila z ženo  na slovesnosti ob devetdesetletnici gospe Vilme Bukovec. Veliko vznesenih besed, živahne oči prvakinje ljubljanske Opere, ugledni gostje s te in one strani Gorjancev in občutek minljivosti. Vse mine: slava, blišč, izzvenijo aplavzi, ugasnejo žarometi, v spominu ostanejo dogodki in ljudje, ki so nas oplazili in zadolžili zato, ker so bili takšni, kot so bili: neodigrani, nezrežirani, prvobitni, kot so zemlja,  sonce,  voda in zrak.

 

»Oglasita se z ženo kdaj v Ljubljani. V Rožni dolini,« mi je rekla gospa Bukovec, belokranjska snaha, žena  pokojnega otorinolaringologa Vinka Kambiča, sina iskalca zlata na Aljaski, strastnega zbiratelja likovnih del, ki počiva na metliškem pokopališču pri svetem Roku. »Tega ne govorim kar tako, ne vabim v goste vsakogar, ampak le prijatelje.« »Torej sem med njimi?« »Ste.« Oba sva imela malce vlažne oči, skozi katere je videti svet meglen, čeprav je v srcu sončno.

 

Drugi dan sem opazil pod grmom družino razigranih trobentic. Pomlad je nepreklicno prišla v deželo.

 

Toni Gašperič

 

Belokranjec, marec 2010, številka 3/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.