Nedelja, 24. Marec 2019, 17:25

Krokarije Tonija Gašperiča: Vsakodnevne laži

Ponedeljek, 9. November 2009, 00:08

toni

Kdor trdi, da ne laže, ta laže. Vsi lažemo, le da eni bolj, drugi manj. Lažemo, da bi bili všeč ljudem. Lažemo, da bi kaj pridobili. Lažemo, da bi bili bolj imenitni. Lažemo, ker ne moremo prenesti resnice. Lažemo, da bi prikrili resnico. Lažemo, da bi komu škodili ali da bi koga očrnili.

 

Že ko komu voščimo dobro jutro, pa nam ni preveč pri srcu, se zlažemo. In takšnih drobnih laži se nabere čez dan na desetine. Pohvalimo na primer preslano juho. Se dobrikamo otroku, ki nam kaže jezik. Odslovimo prodajalca knjig, češ da ponujano v branje že imamo. Sosedi, ki nas vabi na kavo, se zlažemo, da nimamo časa. Telefoniramo prijatelju, da s popoldanskim kopanjem ne bo nič, ker nas je pričel boleti zob.

 

Pa kaj še!

 

Predstavljamo se za profesorje, a to nismo.

 

Mahamo s ponarejenimi univerzitetnimi diplomami, s kupljenimi šoferskimi izpiti, z lažnimi doktorati, s preplonkanimi govori, se postavljamo z ukradenimi mislimi, prepisanimi seminarskimi nalogami, z izpiti, ki so jih opravili namesto nas drugi, kupujemo z denarjem, ki ga nimamo, jemljemo posojila, za katera vemo, da jih ne bomo nikoli vrnili.

 

Hvalimo se z jahtami na morju, a še gumijastega plavalnega obroča nimamo.

 

Napihujemo se s poznanstvi v vrhovih politike, a še občinskega kurirja ne poznamo.

 

Pripovedujemo zgodbe o svojih slavnih prednikih, ki da so bili  graščaki, plemiči, modrooki in modrokrvni.

 

Pretiravamo z uspehi otrok.

 

Poveličujemo ljubezenske dosežke, pivske podvige, posteljne akrobacije.

 

Smo brezhibni šoferji, vrhunski športniki, nenadomestljivi akterji v krajevni skupnosti, pevskih društvih, pri gasilcih in lovcih.

 

Trudimo se biti to, kar nismo.

 

Toda z vztrajnim laganjem postajamo tudi sami laž. Pravšnji, da se vklopimo v lažni svet okoli sebe. V umetno zobovje in v silikonsko oprsje. V zlikane stare obraze. V nasmehe, ki so prikrite solze. V srečo, ki ni sreča. V izobilje, ki skriva revščino. V s tabletami vzdrževano zdravje.

 

Živimo življenje, ki ni naše. Smo, kar nismo. Nič bolj veseli in srečni kot v lastni koži. Oblikujemo podobo laboda, a še golobi nismo.

 

Od vrane iz naslednje basni pa se lahko naučimo marsikaj.

 

Ko so gozdne živali pripravljale razstavo, so naročile prebivalcem gozda, naj prinesejo nanjo najlepše, kar imajo doma.

 

In vrana je prinesla svoje mladiče.

 

TONI GAŠPERIČ

 

BELOKRANJEC, avgust 2009, XII/8

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.