Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:41

Krokarije Tonija Gašperiča: Dodana vrednost

Petek, 30. April 2010, 20:50

krave

DODANA VREDNOST

Bil je mlad in živčen, ker še ni bil bogat. Lahko nam, fosilom, ki dobivamo penzije, za katere morajo garati oni. Tako je mislil in tako mi je vrgel na krožnik pred glavno jedjo. Odojček z ražnja. Z vsako svojo besedo je sledil kapitalu. Vse bi poasfaltiral, digitaliziral, samo da bi prišel do denarja. V mreže bi polovil ptice selivke, iz marjetic, rumenih in glasnih, bi skuhal čaje, štorklje, ki so se pravkar vračale v te naše bele kraje, pa bi postrelil, jih nagačil in spravil v vitrine v muzeju, kjer je itak shranjena navlaka prejšnjih obdobij. V mojih očeh, dvakrat se je zapičil vanje, je iskal dodano vrednost. Pa to ni bila Snežana iz Beograda, saj ni mogel vedeti zanjo. Tista Snežana, ki se je neke zime petinsedemdesetega leta zvlekla v hotelu Jugoslavija pod rjuho, s katero sem bil pokrit, in me kot lipicanca zdirjala do zadnjih atomov moči. Nakar je izginila. Nikoli več je nisem videl, nikdar več nisem slišal zanjo, so mi  pa še dolgo odmevale nekje zadaj v možganih njene besede, da njenih joškov že ne bom videl, saj jih ni nikoli videl niti njen mož, ki je bil bog i batina v nekem garnizonu na Kosovu. Ne vem, morda je bila le potrebna, kajti ni zvenela kurbljivo, kaj šele prostaško, kot to znajo biti prodajalke ljubezni v Parizu ali na Vaclavskih namjestih v zlati Pragi.

 

Njemu pa gre predvsem na jetra to, da za mlade ni dela. Da na občini niti ne kihnejo, da bo zadržali kakšno porcijo možganov na tej, proti Kolpi spuščajoči se  zemlji. Kjer so lepi brezovi gaji, kjer so vode še tako čiste, da ribe na skačejo iz njih bruhat na bregove. Kjer z neba ne padajo mrtve ptice, ampak še vedno dež. Kaplje dežja. Kapljice, ki ohladijo prevročo kožo. Kjer je še slišati pametne sove ponoči in človek še lahko sreča ježa, ki lomasti, kot bi se skozi ščavje prebijal medved. A kaj, ko ni štiripasovnice. Ni industrijskega inkubatorja, jebemti svet. Petindvajset let ima, pa še nima hiše. Še lastnega  stanovanja si ne more privoščiti in na delo se vozi trideset kilometrov. Vsak dan. Po zdelani partizanki. Za vsakim grmom pa policaj. S frulico, z blokom in svinčnikom, kajti država potrebuje denar. Vsi bi samo denar. Naj se kar nasmiham, naj. Stari se lahko smejemo, ja. Lagodno smo preživeli svoj vek, nismo se vroči napili hladne vode in v zdravstvene domove nismo nosili s krvjo obarvane scavnice…Ježa pa jahajo oni. Ki so brez perspektive. Brez vizije. Brez bodočnosti. In ki ne vedo, ali bi se za to zahvalili potomcem partizanov ali  potomcem domobrancev. In sledi vic o odmevu: isti, isti, isti…Saj veste: če zakričite na hribu…

 

Pred dnevi sem bil v Ljubljani. V poplavi cestnih oznak sem zavil na levo in dvajset metrov zatem sem že dobil zapisnik z odmerjeno kaznijo. Modra golobradca sta postavila zasedo, ker sta vedela, da bo veliko žrtev. Pa sta kasirala, namesto da bi se zapodila v džunglo smerokazov in bi pomagala usmerjati promet. Slogan: »skupaj z vami za vašo varnost« je puhlica, ki si jo je izmislil nekdo, da bi prikazal policaje v lepši luči, kot jih sicer doživljamo državljani. Da ne bi bili videti le kot inkasanti finančno shirane in zdojene države. Lačne in zgarane matere lahko nudijo dojenčkom namesto mleka krvavo sluz. Drugače pa je dojenje zdravo tako za otroka kot za mater. To je nekaj naravnega kot vprašanje: kaj bo čez dvajset, trideset, petdeset let večja vrednost: kozarec čiste pitne vode ali delavnica, v kateri bodo izdelovali izdelke z veliko dodano vrednostjo. Pohotna Snežana z zakritim oprsjem ali medplanetarni panoramski poleti za tiste, ki ne bodo vedeli, kam z denarjem, ki so si ga nagrmadili z dojenjem matere Zemlje? Še Hamlet bi cincal z odgovorom.

 

Toni Gašperič

 

Belokranjec, april 2010, številka 4/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.