Torek, 25. Junij 2019, 04:45

Krokarije Tonija Gašperiča: Čemu cirkus

Ponedeljek, 9. November 2009, 00:12

toni

Vse več jih je, ki jih zanima, koliko sem star. Pa se pošalim: »Enaindevetdeset,« rečem. »Za svoja leta se kar dobro držite,« dobim vrnjeno. Pa ne vem, ali jih zanima telesna ali duševna starost. Na sto metrov se bolj vlečem, kot tečem. Za neumnost, ki naj bi bila značilnost mladosti, sem vedno pripravljen. Ni se mi težko odpeljati v Ljubljano na koncert Arsena Dediča ali v Piran na kosilo, kamor me povabi nečakinja iz veselja, ker je postala advokatinja. Saj veste, kakšna je razlika med povoženim dihurjem in povoženim advokatom? Pred povoženim dihurjem je videti znake zaviranja. Jem tablete, priznam. Včasih me zaboli kolk, a nisem še prišel do stopnje, da bi se usedel pred ogledalo in bi se zasmilil samemu sebi. Ker nimam visoke pokojnine. Ker živim s presajeno ledvico že polnih osem let. Ker je sin odletel v drugo gnezdo in preživljam živobarvno jesen z ženo, kar je včasih enolično, naporno, morda celo malce naveličano.

 

A sokovi tečejo. Pomlad me zna še kako vznemiriti. Kukavica, ki kuka. Zvončki, četudi ne zvonijo in trobentice, ki ne trobijo, če nimaš domišljije. Sicer pa celo mačice mijavkajo.  Ko nastopi razkošno poletje, me zgrabi sla po veslanju. Po spanju pod šotorom. Po brezmejnih potepanjih, ja, po lajanju v Luno … Jeseni bi najraje vriskal po drašičkih ali semiških goricah. Povsem trezen, če je človek sploh lahko priseben ob grozdju, moštu, mladem vinu … Pozimi stikam za lisicami in snežak, ki ga napraviva z Jano, nekaj dni razveseljuje Leo in Teo. Vnukinji. Leto in pol. Druga: trije meseci. Oton, ta poet Bele krajine, razveseljevalec otroških duš, mislec in prevajalec, bi rekel: »Iz roda v rod – duh išče pot.« Je to večnost življenja, ki bi ga radi doživeli? Prej ja kot ne … Zunaj jesen stresa liste in ptice selivke sedijo na električnih daljnovodih kot note na notnem črtovju. Bo zazvenel Mozart? Čajkovski? Kozina? Morebiti Davorin Jenko? Kdor koli že, odletele bodo. Vrnile se bodo in v občutljivi duši bo še dolgo odmevala melodija slovesa in ponovnega snidenje. Krog. Kot prstan. Kot mati in oče ter otrok v sredini. Popolnost do ganljivosti. Čas je linearen, zato ni včeraj in ni jutri. Smo samo mi, ujetniki prostora, svetlobe, svojih duš. Smo kot sobe. Tiste brez oken so depresivne, one z veliko svežega zraka in sončnih žarkov radostne. V njih v najbolj globokem kotu cvetijo rože. Srečni ljudje imajo odprta vsa okna, nesrečni kupujejo žaluzije, da bi jih zastrli. Potem pa se čudijo. Kot da ne vedo, da je že življenje samo velik čudež. Da je mravlja čudež. Da je regratov cvet čudež, ves rumen, ko je mlad in ves siv, ko gre pomlad v poletje. Da je vsak dih čudež. Da je ljubezen čudež vseh čudežev. In da je staranje proces. Neizbežen, za vse enak.

 

Čemu bi potem delali iz tega cirkus?

 

TONI GAŠPERIČ

 

BELOKRANJEC, september 2009, XII/9

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.