Četrtek, 14. November 2019, 23:30

Krokarije Tonija Gašperiča: Belo pismo zlatim ribicam

Ponedeljek, 9. November 2009, 00:16

toni

V tej moji beli vukojebini živijo pridni, delovni in potrpežljivi ljudje. Prave mravljice. Na njih hrbtih bi lahko sekal drva pa bi po hudih bolečinah, ki bi jih preživljali, rekli: »Hvala.« Na pomlad orjejo, kopljejo, gnojijo in pripravljajo zemljo za setev. Poleti bdijo nad posevki, da jih ne bi oklestila toča ali zatrla suša. Jeseni pobirajo sadove svojega dela. Pozimi vzamejo v roke kakšno knjigo s pravljicami in kolnejo zapisovalca, ker nagrajuje marljivost in prezira lenobo, hinavščino, zahrbtnost in vse druge slabe človeške lastnosti, ko pa je v resničnem svetu povsem drugače. Na vrhu življenjske piramide so zviteži, ki so sebi v prid olastninili podjetja, menedžerji, ki so zavozili podjetja in si napolnili lastne račune, žepe, malhe in štumfe, v katerih preprosti ljudje še danes hra-nijo denar, da jim ga ne bi razvrednotili v marmornatih palačah nastanjeni bankirji. V nepravljičnem vsakdanu so mravljice na cesti, na zavodih za brez-poselne ali pa čakajo v vrsti na paket s hrano pred vrati občinskega Rdečega križa ali župnijskega Karitas. Sodobni hajduki pa vozijo drage avtomobile, privezujejo jahte v tujih marinah, letujejo v eksotičnih krajih ter se sprehajajo iz sobane v sobano v novodobnih gradovih. Jebemti brata Grimm, Andersona in vse pravljičarje po abecednem vrstnem redu.

 

Pa so se zganili. Trije modri Belokranjci. Pravzaprav prva dama in prva moža deželice med Gorjanci in lesketajočo se  lepotico Kolpo. Sedli so za skupno okroglo mizo, glej čudeža, vzeli predse računalnik in napisali pismo slovenski vladi. Razkrili so razkrito in že vrabcem na vejah ter električnih žicah znano: da vlada v deželi odojkov, janjcev in metliške črnine velika brezposelnost, da so plače za tretjino nižje kot drugod po kurji materi, da je veliko ljudi na pragu ali pod pragom revščine. Da bo treba kaj storiti. Morda kaj podobnega kot za Prekmurje. Saj ne gre delati razlik in krivic med posameznimi regijami. To so počele doslej vse vlade, vsi sistemi in podsistemi. Bela krajina ni bila nikoli davčna oaza, je pa bila oaza za partizane, pozneje za komunistične vladarje in zdaj za turbo kapitaliste, njihove oprode, kralje, kraljične, prince in princese. K njej so se zatekali, ko si je bilo treba lizati rane, zdaj iščejo v njenih nedrjih neokrnjeno naravo, mir, ekološko pridelano hrano, čisto vodo in zrak. Morebiti ji prav zato ne pomagajo do razvitosti, do delovnih mest, ki bi zagotavljala človeka dostojno življenje, do ceste, ki bi nadomestila obstoječo kozjo pot čez in odprla deželico proti severu …

 

Bil je že čas poslati belo pisemce v belo mesto. Naj se sliši, naj se ve. Vse preveč tiho smo, zazrti v svojo pogačo, v steljnike, ki jih bo treba pričeti kositi, sicer jih bo zaraslo grmičevje,  v svojih nekaj tisoč trt. Življenje tam zunaj pa vre. Dogaja. In mislimo, da smo veliki, če je doma iz Boldraža doktor Anton Mavretič, sodelavec NASA, predavatelj na bostonski univerzi in stalni dopisnik SAZU. Velik je on. Pred dnevi smo ga lahko poslušali v metliškem hotelu in čeprav že deset-letja živi v tujem svetu, je govoril lepo, knjižno slovenščino. Brez spakovanja, brez zatikanja v stilu »kako se to po vaše reče«. No, če smo že pri hotelu. Dokončno sem razčistil z Zimskimi uricami, ki sem jih osem let pripravljal v zimskem času ob sredah. V Metliko sem povabil skoraj sto najbolj znanih Slovenk in Slovencev, ki so pripovedovali o sebi, svojem delu in pogledih. Pa sem vseskozi poslušal pripombe, da je publika vedno ena in ista, da ne gre predstavljati vin belokranjskih vinogradnikov, ker je potem promet v hotelu manjši, da ima lastnik prostorov stroške z elektriko, pomivanjem kozarcev in čiščenjem tal. Pa sem se odločil, da končam to, kar sem pričel v Mežnaršičevi gostilni leta 2001. Matjaž Rus z JSKD območna izpostava Metlika obljublja nekaj večerov z različnimi voditelji, med katerimi pa vsekakor ne bo mene. Želim mu veliko veselja, zadovoljstva in uspeha.

 

Sicer pa je hit tema črnomaljski župan Andrej Fabjan. Prvak SLS, katere član je Drejc, ga poziva, naj izstopi iz stranke, ker da se je dal podkupiti. Sprejel je namreč ponudbo zastopnika Zavarovalnice Tilia in dal zavarovati svoj avto z 99% popustom. Fabjan odgovarja, da je ugodnost nagrada, ker ima večino svojega premoženja že več kot petnajst let zavarovanega pri imenovani zavarovalnici. Pojasnilo mu ne bo pomagalo veliko, kajti pri nas je že tako, da je treba skaliti vodo z majhnimi ribami, da se ne bi videlo, kaj počnejo velike. Bogme, krapi in somi so dodobra izropali, kar se je izprazniti dalo. Zaščiteni z debelim slojem sala mirno in brezskrbno plavajo v strogo varovanih ribnikih družno z zlatimi ribicami, ki so tiho, kot so ribe tiho  nasploh..

 

Kako je že napisal Srečko Kosovelov? »Zlato je gnoj, gnoj je zlato.«

 

Kljub vsemu: življenje je lepo.

 

TONI GAŠPERIČ

 

BELOKRANJEC, oktober 2009, XII/10

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.