Torek, 25. Junij 2019, 04:47

Krokarije: Sami svetovljani

Torek, 19. Januar 2010, 19:47

Krokarije, dec 09

December. Popeljem se po ulicah, cestah in trgih dragega mi mesta. Kot bi pred kratkim kdo vrgel nanj atomsko bombo. Nikjer žive duše. Celo potepuških psov ni. Kdaj se je v nas zavlekla osamljenost? Kdaj smo zbežali drug od drugega? Ni denarja, O.K. A ga je bilo nekoč še manj, pa so bili ljudje sproščeni, družabni, veseli. Pelo in pilo se je, kot bi prodali cerkev. Ni časa. Še žal nam bo, in to takrat, ko bomo imeli pred seboj res še zelo malo časa. Človek je star, ko se zave, da ne bo nikoli več tam, kjer je bil pred kratkim. Mlad pa, dokler mu gredo po glavi neumnosti. Zdi se mi, da sem iz dneva v dan bolj neumen. Posledično tudi bolj srečen. Sreča je čudna teta: manj kot imaš želja, večja je.

 

Slišim, da dobijo včasih na občino kakšno anonimno pismo. Nekdo se je menda spravil tudi nadme. Ne vem, kaj ga je spodbudilo k pisanju, a mislim, da ja bil to strel v prazno. Občina res ni naslov, ki bi se ga moral bati. In kaj občinarje sploh zanimajo moje v pismu očitane nečednosti? Vsak od njih jih ima vsaj toliko kot jaz. Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen. In kakšen junak je to, ki se pod svojo resnico ne upa podpisati? Če se pred avtoriteto občine tresejo posamezni zaposleni v zavodih in v stavbi na Mestnem trgu, meni se res ni treba. Ne živim zanjo niti od nje.

 

Preživijo pa svetniki v sejni sobi številne ure. Razpravljajo, modrujejo, tekmujejo, pa ne v znanju, pač pa v dokazovanju, kdo je pametnejši. Ko nekomu omenim, da me moti ozkost gledanja, se jih naberem kot pes bolh. Kje pa! V občinskih svetniških klopeh sedijo sami svetovljani. Vsi so naredili vse, toda največ vpliva je zunaj njih. Nekateri dobesedno izgorevajo za ta del Slovenije. Če bi se združili, bi bila to že velika bakla. Toda ljudje vidijo le veliko dima, manj ognja. V tem je kleč nezadovoljstva in negodovanja, da se premalo dogaja. Gradi. Kratkoročno in dolgoročno načrtuje. Da najbrž nihče povsem natanko ne ve, kaj bo jutri, kaj šele, da bi se komu svetlikalo tja do 2020 leta. Na primer. Preveč je hudournikov, premalo umerjenih rek. Zadovoljni smo z majhnimi skoki, do nas disciplina troskok še ni prispela. Niti z vlakom, še manj po cesti, ki to že dolgo sploh ni več. To je kozja steza, če se primerjamo z avtomobilsko cesto. Prve glasove nezadovoljstva zaradi stanja v Beli krajini je slišati po zaslugi županskih pisem tudi v Ljubljani. Hlače ali kikle državnim voluharjem se res še ne tresejo in s problemi deželice  belih brez se ne ukvarjajo ministri, pač pa na nižjih vejah čepeči uradniki. Ki jih je preveč. Po Pahorju vsaj polovica. Pa ne samo v beli Ljubljani. Praskačev jajc tudi po pisarnah na sončni strani Gorjancev ne manjka. Toda čevlja ne bo dobil nihče, ne veselite se prezgodaj. Pisarniški molji so posebna vrsta ljudi: znajo se pretvarjati, da delajo tudi, ko spijo. Najdejo si delo tam, kjer ga sploh ni. In kar je najhuje: so nenadomestljivi. Prava sreča je, da praznuje drugo leto Mestna godba Metlika stošestdesetletnico delovanja. To bo sestankov, to bo srečanj in zaposlenih ljudi! Iz svečanega dogodka je treba narediti osrednji občinski dogodek. Nanj je treba povabiti ugledne ljudi iz domovine in tujine, za kuliso množičnosti bodo že poskrbeli domačini. Preprosti, prijazni Belokranjci, ki znajo speči pogačo in natočiti v kozarce dobro vino.

Toni Gašperič

 

BELOKRANJEC, december 2009, št. XII/12

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.