Ponedeljek, 21. Oktober 2019, 11:24

Krokarije: Popuščanja

Sreda, 30. Junij 2010, 22:15

Krokarije junij

Imeti koga rad, ne pomeni dovoliti mu prav vse. A kot si najbolj debeli ljudje kdaj pa kdaj privoščijo izlet v slaščičarno, je pogled skozi prste pri vzgoji otroka kdaj pa kdaj prava poslastica.


MELBOURN, avgust 2008

Ni se mi dalo stikati po trgovinah. Sedel sem na klop in se prepustil slabim sončnim žarkom avstralske zime. Vrvež ne ulici, mavrica ljudi, Babilon jezikov. Brezdomec za mojim hrbtom je brskal po košu za odpadke. Breskve, ki sem jih kupil na stojnici, so bile vražje drage. Iz dremeža, ki se polasti človeka, ko nima kaj početi in o čem pametnem razmišljati, me prebudi otroški jok. Daleč stran, na zahodu dolge ulice uzrem otroka in žensko. Otrok glasno, ja, histerično, trmasto joka, seda na hladna tla in vleče žensko v nasprotno stran, kot želi. Uveljavljata vsak svojo voljo. Mulec, skoraj razcefran od joka, tuli, ker ni dobil, kar bi rad. Ženska mu hoče pokazati in dokazati, da bo tako še velikokrat v življenju in da bo tako, kot se je odločila. Menda se otrokom ne sme popuščati, sicer postanejo razvajeni. Vsega, kar si zaželijo, pa res ne morejo dobiti. In pika. Dvoboj otrok : ženska (mati?) je trajal pol ure, če ne celo več. Omaga otrok. Ves izmučen pristane v ženskinem naročju. Ko gresta mimo mene otrok, rdeč v lička, spi. Poražen, utrujen od boja.

 

GRIBLJE, avgust 2009

Lea bi se še igrala z brisalci mojega avtomobila. Tudi na hupo bi veselo pritiskala, a ji ne pustim. Postavim jo na pot poleg modusa. Prične jokati. Hočem ji dopovedati, da avto ni za igranje, pa ne razume. Stara je dve leti in joka vse glasneje. Pustim jo samo. Skrijem se za okrasni grm in jo gledam. Majhna, nebogljena stoji na prašni poti in joka. Zdi se mi kot drobna pika za velikim odstavkom. Preizkušam njeno trmo in svoj prav, da je treba otrokovo kljubovanje zatreti tako, da si nepopustljiv. Sicer bo drugič še huje. Vrgla se bo na tla trgovine, ko ji ne bom hotel kupiti čokoladnega jajčka. Ali česa drugega, ni važno. Veliko takšnih prizorov, ob katerih so starši   ali stari starši rdeli, sem že videl. In obsodil kot nevzgojenost. Z vedrom hladne vode, pravijo, da je treba politi otroka, ko prične trmoglaviti. Voda ga bo kaj hitro spravila v red, so prepričani. Naj to naredim z Leo? Ne morem. Njen jok, sicer orožje izsiljevanja, se mi zdi kot moj jok. Njena otroška bolečina kot moja. Grem in jo stisnem k sebi. Hlipa, ihti. Kmalu se umiri in zaspi. Kot mulec v Melbournu. Kot vsi otroci tega sveta.  Pa si mislim. Vse prevečkrat jo bodo drugi, hudobni ljudje polivali s hladno vodo.  Leo in druge otroke. In zakaj bi bil med njimi jaz, ki imam otroka neizmerno rad?

 

Toni Gašperič

 

BELOKRANJEC, junij 2010, številka XIII/6

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.