Petek, 18. Januar 2019, 22:01

Krokarije: Nimam časa

Petek, 17. December 2010, 14:24

Ivje

Prijazen, kot sem, dobim dnevno najmanj pet košaric. Že dopoldne. Do desete ure, ko prilezejo na plan še tako zaležani upokojenci. Da ne bi sam srkal kave v katerem skoraj praznem lokalu, vabim. Levo in desno. Ženske in moške, naj se mi pridružijo. Častil bi, kar tako. Pa še tak celodnevni postopač nima časa. Ne vidi se ven iz dela.

 

Vrsto let smo šli vsaj trikrat letno  jest ribe. Nato dvakrat. Lani samo še enkrat. Letos se nismo mogli dobiti. Ni časa. Univerzalni izgovor za to, kar se je zgodilo z nami. Lepilo, ki nas je družilo, se je osušilo, je popustilo, pa smo razpadli. Na tri dele. Na Edija, na Francija in name. Pa smo bili prepričani, da se nam to ne bo zgodilo. Pa se je.  Da nam do sklepnega dejanja ne bodo pustile  zgodbe iz časov, ko smo bili polni sokov. To so bili podvigi, da so postelje pokale pod nami. To so bile drznosti, da je miličnikom ob cesti jemalo sapo, devicam pa kožice. Stavljali smo na preživeto, na preteklost, ki smo jo premlevali, da je skoraj postala sedanjost in resničnost z vsemi dodatki, izmišljenimi in lažnimi. Živeli smo v lastni zgodovini, ki je nismo mogli zaupati nikomur drugemu, ko le sebi. Ne ženam ne otrokom. Žene bi delal škandale, otroke njihovi starši ne zanimajo. Zanje so fosili, dinozavri. In čim dlje smo govorili, drznejše in manj verjetne so postajale naše zgodbe, ki so se pričele utapljati v odličnem Čeferinu. Čutili smo se, ne površno poznali, čutili smo drug drugega Ko se nam je pridružil še natakar, smo bili kot pizza Štirje letni časi in ne vem, kaj bi nas lahko ustavilo, da se ne bi, ponotranjeno melanholični, šli kazat k Bučku,  se šli preseravat z gobovo juho k Štefaniču v Dragatuš ali se odpejali v poznih urah gledat  v Osilnico oziroma v tamkajšnje kraje, kje izvira Kolpa …

 

In kje je bil takrat čas? Ždel je v kotu katere od zanikrnih gostiln in čakal pojedino, predvidevam. In jo tudi dočakal. Počasi nas je žrl, nas pričel zapirati v kehe lastnega jaza – in se režal. Sistematično nas je izvotljeval, nam praznil notranjost, da so v njej ostali samo notranji organi: čreva, jetra, ledvice, mehur, slepo črevo, pljuča, želodec, žolč…Tisto skrivnostno, čarobno in skoraj nedojemljivo, kar smo bili drug drugemu, je  počasi puhtelo iz nas in celo sami nismo opazili, da to, kar nas nevidno zapušča za vedno,  ni tanka kolpska megla, ampak nekaj večjega. Nekaj, brez česar smo zlahka pričeli drug drugemu govoriti: »Nimam časa.«

 

Toni Gašperič

BELOKRANJEC, december 2010, št. 12/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.