Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:37

Krokarije: Ne znajo potrpeti

Nedelja, 29. Avgust 2010, 09:06

Cvetlice

Lani je bilo v Sloveniji več ločitev kot na novo sklenjenih zakonskih zvez. »Mladi ne znajo niti malo potrpeti,« pripomnijo pari, ki so skupaj dvajset, trideset, petdeset in več let, ko steče beseda o ločitvah. Če ste jih pripravljeni poslušati, boste slišali, kaj jim pomeni beseda potrpeti. Vsekakor je večplastna. Potrpeti pomeni: prenašati moževo pijančevanje, kurbanje po bližnji in daljni okolici, pretepanje pod okriljem sten, pomeni ženino besedno zbadanje, podcenjevanje, očitanje nesposobnosti, primerjanje z drugimi moškimi, ki da so uspešnejši,  potentnejši, iznajdljivejši, bolj prodorni,  višje na družbeni lestvici, imajo večje avtomobile in peljejo družino dopustovati najmanj v Dubrovnik, ne pa v Sečo, kjer v bližini še prave plaže za kopanje ni.

 

Dobršen del mladega rodu ima v primerjavi s prejšnjimi rodovi o družinskem življenju drugačne poglede, v katerih ni prostora za zakonsko trpljenje, za cankarjanske matere, ki izmozgane in izdojene tečejo za vozom življenja in sreče. Ko v zakonu zaškriplje, gredo raje narazen, kot da bi trpele, kot da bi zadušile svoj jaz, svoje potrebe, želje in sanje. Zakonski okviri so jim preozki, utesnjujejo jih, pogrešajo brezmejno svobodo, ljubezenske pašnike, močnejše doživljaje od posteljnega hropenja zdelanega zakonskega partnerja, ki tik pred težko doseženim orgazmom povpraša o plačilu položnice za kartelno dogovorjeno ceno električne energije. Želijo višje, hitreje, globlje, dlje, kot bi bil odnos med dvema človekoma stadion in zakon evropsko prvenstvo v atletiki.  Prehitro so pripravljeni pozabiti na obljubo, dano pred oltarjem:«Dokler naju bog ne loči.«  Družina: mati, oče, otrok ni več sveta, nedotakljiva in na najvišji podstavek postavljena vrednota, vse več je   mater samohranilk ali očetov samohranilcev.  Ločitev ni več  sramota, ni nekaj, kar bi skrivali, ni deležna obsojanj, križanj in molitev pobožnih babur in samozvanih zaščitnikov morale, pač pa je postala nekaj vsakdanjega, družbeno sprejemljivega.  Pa tudi hitri skoki v novi zakon,  so vse manjkrat na menijih kofetaric, ki sicer do kosti oglodajo vsakogar, ki ne živi po njihovem scenariju  oziroma trenutno ne sedi za njihovo kvarniško mizico.  Moji in tvoji otroci tepejo najine otroke, je bila včasih prej izjema kot pravilo, dandanašnji pa je to nekaj povsem vsakdanjega …

 

Sicer pa se staramo. Posamično in kot pleme. To pa prinaša probleme predvsem,  kar zadeva pokojninsko blagajno. O podaljšanju delovne dobe na petinšestdeset, ja, celo na sedemdeset let razmišljajo v marsikateri evropski državi. Pa tudi v Sloveniji. Bodoči rodovi bodo delali dlje, da bodo manj časa prejemali pokojnine. Država nima rada zdravih, klenih upokojencev, ampak takšne, ki se čim prej srečajo z Matildo, ki so kratek čas v breme pokojninskega sklada. Ljudstev, ki bi častila starost kot vrednoto, v Evropi ni več. Še v Afriki so prejkone bolj redka.  »Tudi ti boš star, če ne umreš mlad,« je imela navado reči moja stara mama, ki je zapustila ta svet stara enaindevetdeset let. Rodila je tri nezakonske hčerke in na starost je rada potarnala, kako je vet pokvarjen, kako ni več prave ljubezni, zvestobe, vzdržnosti in poštenosti, kako ne znajo mladi v zakonu potrpeti… Živela je zdravo, kar je takrat pomenilo, da je jedla bolj malo, da je spila vsako jutro šilce žganja ter da se je razgibavala z motiko na tuji njivi. Ta svet je zapustila doma, v krogu družine, ki smo jo sestavljali: mati, oče in šest otrok. Tako je bilo zato, ker je znala naša mama potrpeti in je vdano prenašala vse muhe in muhice mojega očeta. Tako, kot je to znala takrat skoraj večina slovenskih mater. Kar poglejte Cankarjevo Francko. Ona je ne nazadnje imela celo srečo. Mož jo je zapustil s številnimi otroki: odšel je delat v Bosno, od koder se ni nikoli vrnil in je bila tako prikrajšana za kakšno klofuto, grdo besedo, ni ji bilo treba poslušati pijanskega nakladanja, otrokom pa bežati po klancu siromakov v varne hiše, ki jih takrat itak ni bilo.

 

Toni Gašperič

BELOKRANJEC, avgust 2010, št. 8/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.