Ponedeljek, 21. Oktober 2019, 11:21

Krokarije: Ceste in kolovozi

Petek, 30. Julij 2010, 08:58

Cesta

Po končno in dokončno zgrajeni dolenjski avtomobilski cesti sem se prvič peljal kmalu po odprtju.  Užival sem sto, no, ja, sto trideset ne uro. Počutil sem se kot car, kot pravi Evropejec, nič več Balkanec, ki bi imel Cesto bratstva in enotnosti, ki so jo zgradili mladinske delovne brigade, za pristajalno stezo. Za civilizacijski dosežek prejšnjega stoletja. To je to. Konec cijazenja mimo zaradi poteka ceste sprtega Trebnjega. Konec kolon, obvozov, semaforjev, na stotine prometnih znakov z narisanimi fizičnimi delavci na njih, konec  razrahljanih živcev, zmanjšanje prometnih nesreč s smrtnim izidom. Pridobitev za del južne Slovenije, za številne Bosance, ki se konec tedna vračajo iz obljubljene dežele, ki ravna z njimi kot s sužnji, domov. Čez Kolpo, tja, kjer še ni Evrope, kjer jedo sendviče, ki to so, in ne dveh kosov kruha s solatnim lističem vmes. Tako evforičen, da sem pričel v mislih skladati pesem, posvečeno  Vlačiču in vsem dosedanjim cestnim ministrom, sem padel v  Novo mesto, od koder me je čakalo še trideset kilometrov do doma.

 

Do meni ljube Metlike, mesteca ob slovensko hrvaški meji, kjer so ceste cestice, plače plačice, delovnih mest pa je iz dneva v dan manj. Vozil sem čez Gorjance, čez te velike klance, kot bi igral rusko ruleto, kot bi nosil glavo v torbi, kot bi delal samomor s svojim modusom. Konec slovenskega cestnega razkošja. Namesto avtomobilske ceste – kolovoz, kot da smo v času Martina Krpana, ki je, kot vemo, švercal sol in prestavljal kobilico v jarek, da  je cesarska kočija ne bi  poškodovala. Če imaš srečo in  se nabije predte kamion ali traktor, izgubiš vse minute, ki si jih pridobil z vožnjo po hitri cesti iz Ljubljane do dolenjske prestolnice. Ne pomagajo ne molitve ne kletve, tudi tiste bolj mastne, kot sta, recimo, gromska strela ali krucefiks, ne. Prava balkanska cestna vukojebina. Mizerija, bi rekel moj poslovenjeni italijanski sosed. Sranje, bi se izrazil kak prostak, ki izgubi živce že, če ne spelješ pri rumeni luči n semaforju.

 

Prava slaščica, vredna nekdanje Murnove slaščičarne, so šele  cestne povezave med belokranjskimi kraji. Mesti in vasmi. Večino cest, asfaltiranih morda tudi s samoprispevki občanov, bi lahko mirne duše poimenovali za ceste osmega marca: luknja pri luknji. Le poglejte partizanko. Banditenstrase, kot jo imenujejo duhoviteži ter vsi tisti, ki se jim postavijo dlake pokoncu, če le slišijo kaj v zvezi s partizani in partizanščino. Z NOB. Vožnjo po njej bi odsvetovalo celo Združenje slovenskih zobozdravnikov, še posebno ljudem s slabo prilepljenimi protezami v ustnih votlinah. V udarnih jamah mimogrede odleti kot hudič draga proteza, nosečnicam plod, občutljive osebe pa lahko pričnejo  celo jecljati. Tretja razvojna os pa je tako daleč. Nekaj svetlobnih let. Zaenkrat je le  politična obljuba, je tolažba za potrpežljive Belokranjce. Drva jim lahko sekate na hrbtih, pa bodo tiho! Bela krajina je slovensko cestno slepo črevo. Nagnito in gnilo. Gorjanska cesta spada med najnevarnejše v republiki, trdijo evropski cestni modreci. Z njo so državni cestni  načrtovalci opravili na hitro. Z levo roko.  Pod Zajcem so naredili prehitevalni pas in skoraj vedno prazno parkirišče za tovornjake, na Suhorju nekaj metrov pločnikov, pod njim pa so razširili tudi izhod za na Radovico. Najbrž ima tam gori kdo vinograd z zidanico.

 

Ko boste imela čas, se popeljite po  cesti skozi Griblje, kjer delajo kanalizacijo. Ko razbijejo asfalt in položijo cevi, izpuhtijo. Ni ga junaka, ki bi popravil cesto. Postavijo nekaj znakov,  si  po pilatovsko umijejo roke, šoferje z njihovimi avtomobili pa pribijejo na križ. Hočem reči: šoferji pa imajo po tako razriti cesti  križe in težave. Ne ostane jim nič drugega,  kot da se jezijo, nad cestarji ali nad tistimi, ki bi to morali spraviti v red,  pa ne. Vem: je čas dopustov in nekaj dni lenarjenja si lahko privošči vsak zaposleni. A svojega dopusta naj ne preživlja na belokranjskih cestah. Naj se odpelje na morje,  v planine, ob jezero. Lahko tudi v tri krasne. Mi je prav vseeno.

 

 Na Prilozju pri Metliki je bilo pred kratkim  srečanje zdomcev iz Evrope in drugih kontinentov, kamor so odšli naši ljudje s trebuhom za kruhom. S praznimi žepi za dolarji. Več sto se jih je pripeljalo na Srečanje v moji deželi čez Gorjance  in gotovo se jim je utrnila solza sreče, ko so videli, da je deželica še vedno približno takšna, kot je bila, ko so jo z bolečino v srcu zapuščali, legalno ali ilegalno, odhajajoč v svet  z željo po boljšem in lepšem življenju. Nespremenjena, vsaj kar se cest tiče.

 

Toni Gašperič

BELOKRANJEC, julij 2010, št. 7/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.