Sobota, 15. December 2018, 18:48

Kje so, kaj delajo: SAŠO JANKOVIČ

Torek, 16. Marec 2010, 18:08

kje so januar

Sašo Jankovič iz Črnomlja je študent Pravne fakultete v Ljubljani, njegove obštudijske dejavnosti pa obsegajo širok repertoar aktivnosti, kot so organizacija in izvedba kulturnih in športnih dogodkov, vodenje Kluba belokranjskih študentov (KBŠ), zastopanje KBŠ v Zvezi študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) , med drugim je tudi podpredsednik Mladinskega kulturnega kluba (MKK) v Črnomlju …

 

Katera naloga je najtežja v okviru predsedovanja Klubu belokranjskih študentov?

Menim, da je sposoben predsednik v katerikoli organizaciji ali podjetju tisti, ki je sposoben sestaviti dobro ekipo in skrbeti, da ta ekipa utečeno in brez večjih konfliktov deluje, če pa že pride do le-teh, jih mora biti sposoben zgladiti. Predsednik mora biti olje motorja, ki »poganja«, v mojem primeru društvo. In to je verjetno najtežja naloga predsednika, kajti sam, brez učinkovite ekipe, predsednik ne more narediti praktično nič in društvo stagnira, ne deluje tako, kot bi moralo. Poslanstvo Kluba belokranjskih študentov pa je jasno, ponuditi belokranjskim študentom in dijakom čim več različnih obštudijskih dejavnosti, ki jih brez KBŠ-ja v Beli krajini ne bi bilo, oz. ne bi bile dostopne študentskemu žepu.

 

Kakšne želje imajo študentje po diplomi? V tujino, nazaj v Belo krajino …, se zaposliti, potovati …? Kaj je trenutno »in«?

To je predvsem odvisno od vsakega posameznika posebej. Vse več študentov se v času študija odloči za študijsko izmenjavo Erasmus, preko katere gredo za določen čas študirati na eno izmed Evropskih univerz. Tudi na KBŠ-ju in v Mladinskem centru BiT omogočamo mladim mednarodno izkušnjo, največkrat preko Evropskega programa mladinske izmenjave, kjer ima udeleženec s pomočjo KBŠ-ja pokrite vse stroške. Mislim, da si večina diplomantov želi priti nazaj v Belo krajino, vendar tisti, ki ostanejo (največkrat) v Ljubljani pravijo, da tukaj ni služb, kar je po mojem mnenju najlažji izgovor. Treba je biti vztrajen in slej ali prej se najde kakšna priložnost. Kjer je volja, je tudi pot!

 

Trend izseljevanja mladih iz Bele krajine se pospešeno nadaljuje. Kako zajeziti to izseljevanje in kdaj bo napočil čas za potrebne ukrepe po tvojem mnenju?

Čas za ukrepe je že mimo, saj smo veliko generacij že »izgubili«, tako da, čim prej se naši politiki lotijo reševanja tega problema, boljše bo za Belo krajino. Glavni problem je cestna infrastruktura. Bolj kot za mobilnost prebivalstva je pomembna za gospodarstvo, kajti redki so poslovneži, ki bodo tovarno postavili v regiji, v katero se pripelje priklopnik po takšni cesti, kot je na primer med Ivančno Gorico in Črnomljem. Velik problem je tudi (med)občinsko nerazumevanje ali nezavedanje te problematike, kajti občine so prve, ki bi si morale prizadevati obdržati perspektiven kader v Beli krajini. Vse prevečkrat pa se dogaja, da službe dobesedno čakajo diplomante, ki imajo veze, ne dobijo pa jih tisti, ki bi si jih zaslužili. Veliko je odvisno tudi od volje posameznika, ali bo vztrajal v Beli krajini ali bo ubral »lažjo« pot in ostal v Ljubljani.

 

Kot aktiven član KBŠ veliko delaš tudi volontersko.  Kaj zate pomeni prostovoljno delo?

Prostovoljno delo zame sploh ni delo, ampak preživljanje prostega časa. Po osnovni šoli ni bilo več toliko krožkov, s katerimi bi si kvalitetno zapolnil dan, in ker nisem treniral nobenega športa ali igral inštrumenta, sem potreboval nekaj, s čimer bi se ukvarjal poleg šole. Tako sem se že na začetku prvega letnika srečal z Dijaško sekcijo KBŠ-ja in postal aktiven član.  KBŠ se je zaradi obojestranske koristi tesno povezal tudi z Mladinskim kulturnim klubom, s katerim smo ustanovili tudi prvi mladinski center v Beli krajini, MC BiT,  tako da sem od začetka študentskih let aktiven tudi v omenjenih organizacijah. Se pravi, da se s prostovoljstvom ukvarjam že več kot osem let in nekako si več ne morem predstavljati vsakdanjika brez dela za eno izmed omenjenih organizacij.

 

Tvoji načrti po diplomi! Se vračaš v Belo krajino…?

Moja velika želja je vrniti se nazaj v Belo krajino in živeti ter delati tukaj. Po študiju me sicer čaka še veliko dela, saj moram, preden lahko postanem odvetnik ali sodnik, opraviti še obvezno pripravništvo in pravosodni izpit. Sem optimist, verjamem, da bom po zaključku študija dobil službo v lokalnem okolju in ostal Belokranjec še naprej.

 

Maja Papič

 

BELOKRANJEC, januar 2010, številka XIII/1

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.