Sobota, 15. December 2018, 18:47

Kje so, kaj delajo: Sandra Macele

Sreda, 30. Junij 2010, 12:47

kje

Sandra Macele je 24-letna Metličanka, ki si je pred šestimi leti dom ustvarila v Ljubljani. Na fakulteti za družbene vede ob delu študira novinarstvo, svojih srednješolskih let pa se spominja tako: „Po uspehu sem bila povprečna, saj sem se večino časa, misleč, da se upiram avtoriteti, upirala naučenim sistemom v svoji glavi. Psihologija bi temu rekla kriza identitete.” Slednjo je nedvomno premagala, kasneje pa se je srečala še z drugimi.

 

Je bil študij glavni razlog, da si se preselila v Ljubljano?

Da. No, deloma tudi težave doma, ki jih nisem znala razvozlati, saj nisem vedela točno, zakaj so. V Ljubljani sem bila lahko jaz, z vsemi napakami, napori in veseljem. S tem, ko sem se odcepila od doma, sem dobila pravico, da delam lastne napake in se učim iz njih, saj sem bila prej vedno v nekakšni „tampon coni”.

 

Kaj tebi osebno nudi Ljubljana, kar ti Bela krajina ne?

Možnosti za razvoj. Mentalni, kreativni, poslovni. Ne glede na to, kako zelo sem hrepenela po tem, da me okolica sprejme, so bile moje ideje velikokrat zavrnjene. Ljudje okoli mene so rekli: „Daj, daj. Ne filozofiraj pa bodi realna.” Najbolj me moti misel, da moraš najti eno službo, se boriti, da jo obdržiš kljub zanikrnim pogojem, ko prekoračiš določeno starost, pa je že čas za moža in otroke. To nisem jaz. Ne gledam stvari skozi rešeto kulturnih in regijskih mej. Spoštujem vsakega posebaj, ki se v teh časih bori za preživetje vse od Gorjancev do Kolpe. Čeprav me ni z vami, imam še vedno rada Belo krajino. Vsako uvalo, vsako iskrico v očeh in večni vonj po krmi.

 

Kje si se pričela kaliti kot novinarka?

Pred štirimi leti sem šla prestrašena navznoter in jezikava navzven na avdicijo ljubljanske lokalne televizije in dobila mesto v uredništvu. Takrat sem se pričela igrati z idejo, da bi pisala scenarije za dokumentarce. Tu sem spoznala Jožico Zajc, prav tako Belokranjko, ki je najbolj nepokvarjeno, inteligentno in plemenito bitje, kar jih poznam. Ona je kriva, da sem pričela bolj verjeti vase in razlikovati dobronamerne kritike od neprivoščljivih. Potem sem se tri mesece preizkušala v radijskem novinarstvu, pisala sem članke za spletni medij in vzporedno opravljala znanstvene intervjuje za Inštitut Jožef Štefan. Lani jeseni pa sem si izborila košček pozornosti v uredništvu Jane, kjer sem še danes.

 

Katero delovno področje ti predstavlja največji izziv?

Bolj kot delovna področja mi izziv predstavljajo ljudje, s katerimi delam. Izziv mi je „nalesti” ljudi svojega entuzijazma za stvari, v katere verjamem in katere delam.

 

S čim se trenutno še ukvarjaš, poleg pisanja za revijo Jana?

Sem menedžerka in PR-ovka glasbeni skupini Vertum. Poleg tega z ekipo pripravljam dokumentarec Oda ženski duši, v katerem ženske, žrtve psihičnih, spolnih in fizičnih zlorab, brez cenzure povedo svojo zgodbo. V njem sodelujejo tudi znane Slovenke. Dokumentarec smo prijavili na razpis ministrstva za kulturo, vendar so ga zavrnili, ker „naj bi nam manjkalo priporočil” v dokumentaciji. Sedaj iščem novi vir financiranja in če mi ga letos ne uspe najti, se bomo naslednje leto prijavili na isti razpis. Prav tako pripravljam teren za svoj spletni medij, ki piše o „navadnih” ljudeh, o njihovih težavah in življenskih zgodbah. Ljudem bi pomagali biti razumljeni, hkrati pa bi z mojo ekipo iskala podjetja, donatorje za te ljudi v zameno za „dobro ime”. Čez čas bi v ta medij vključili še video produkcijo. Potrebujem samo investitorja, ki bi me prepoznal za perspektivno in mi pomagal zgraditi temelje. S tem bi ugodila svoji življenski želji, pomagati ljudem, ki so jih v življenju ali spregledali ali pa jih obsojajo, ker so drugačni.

 

Meniš, da je odraz uspešnosti denar?

Za veliko ljudi je odraz uspešnosti stanje na računu. Ljudje ne bodo rekli, da je uspešen nekdo, ki da vse svoje imetje nekemu revežu. Ljudje se vzgledujejo po bogatih – oni so uspešni v očeh družbe. Sebe bi prej kot uspešno opisala, da sem se po padcu sposobna na hitro pobrati in da imam pogum nadaljevati.

 

Brez česa ne bi mogla živet?

Brez svobode odločanja.

 

Kje si boš privoščila poletni oddih?

Kaže, da kar doma za računalnikom ali pa pred kakšnim odrom s skupino Vertum. Kar mi ne bo težko, ker ljubim svoje delo. Čeprav je finančno nestabilno.

 

Katarina Papič

 

BELOKRANJEC, junij 2010, številka XIII/6

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.