Sobota, 15. December 2018, 18:47

Kje so, kaj delajo: Antonio Per

Torek, 30. November 2010, 11:11

Antonijo Per

Antonio Per je star 28 let. Njegov domač kraj je Metlika, v Ljubljani pa živi in dela približno 8 let. Zaposlen je v avtomobilistični industriji, ukvarja pa se z optimizacijo delavnih procesov, t.i. 5S projektom v podjetju LTH ulitki. Njegova največja strast je fotografija.

 

Kaj najraje fotografiraš?

Najraje fotografiram ljudi. Zato se najraje lotim portretov in ulične fotografije. V objektiv poskušam ujeti odnose med ljudmi. Največji izziv pa mi še vedno predstavlja koncertna fotografija. Dober koncertni fotograf mora na odru ujeti tiste trenutke, ki jih celo publika ne zazna. Ujeti tiste trenutke, ki sami po sebi opišejo koncert tistim, ki se ga niso udeležili. Fotografije morajo opisat občutke nastopajočih in orisat koncertni ritem. Nekatere fotografije si lahko ogledate tudi na moji spletni strani www.vragolina.eu

 

Tvoja „koncertna muza” je zagotovo skupina Niet.

Res je. Fotografiral sem jih na številnih koncertih. To sem si vedno želel. Odkar pomnim sem velik oboževalec njihove glasbe. Včasih sem bil punker tudi po izgledu, danes pa le še po duši. (smeh) Dobil sem priložnost in jim fotografije pokazal. Bili so navdušeni in takrat se je naše sodelovanje pravzaprav začelo. Moja fotografija je na ovitku njihovega albuma Niet: Izštekani na Valu 202, poleg tega pa sem koncertne fotografije tudi dvakrat razstavil. V Ljubljani in Metliki. Razstavo v Ljubljani so si ogledali tudi člani skupine Niet, kar si štejem v veliko čast.

 

To je bila tvoja prva razstava v domačem kraju?

In upam, da ne bo edina. (smeh) Moram priznat, da sem bil takrat zelo živčen. Na tej razstavi sem prvič javno pokazal svoje delo. Strah me je bilo, kako bodo belokranjci reagirali. Še posebej prijatelji s katerimi sem odraščal ob glasbi skupine Niet. Kot kaže nisem nikogar razočaral in upam, da bom tudi svoj naslednji projekt lahko predstavil doma.

 

Kdaj si se pravzaprav začel ukvarjat s fotografijo?

Fotoaparat sem prvič vzel v roke, ko sem bil star 18 let. No, to je bilo prvič, da sem ga prijel z namenom, da nekaj lepega ustvarim. Nikoli ne bom pozabil te izkušnje. Fotografiral sem belo vrtnico in bil z izdelkom res zadovoljen. To fotografijo še danes štejem za svojo „uradno prvo”. Od takrat brez fotografiranja ne znam preživeti dan. Sem samouk, ampak vedno sem vesel kakšne konstruktivne kritike in nasveta ljudi, ki jih v tem poslu cenim.

 

Fotografiranje od tebe zahteva veliko časa. Ti ga je kdaj žal?

Meni ne, ponavadi mojega žrtvovanja časa ne razumejo ljudje okoli mene. Še posebej kakšna punca. (smeh) Fotografija pač zahteva žrtvovanje, zahteva celega človeka, hkrati pa mojemu življenju daje dodano vrednost. Velikokrat se zbujam ob čudnih urah in grem fotografirat, ampak vedno rečem, da bom spal ko bom star. Sedaj pišem zgodbo življenja v svojem času. Čez 10 let bomo tudi zaradi mene imeli foto spomine.

 

Kaj vse bi rad v teh desetih letih doživel, dosegel?

Vem samo to, da bo moje življenje še naprej in do konca povezano s fotografijo. Rad bi postal slovenski fotograf prve stopnje. Zato tudi načrtujem projekte, s katerimi se bi potem prijavljal na razstave in tako pridobival točke, ki so potrebne. Rad bi tudi potoval, videl še kaj sveta. Najraje z vlakom, ker tako spoznaš ljudi in kraje, nimaš (oziroma nimajo) kam pobegnit. (smeh) Upam, da bom v tem času postal tudi mož in oče. Pravzaprav nimam prevelikih želja, ali pač?

 

Kako bi opisal svoje življenje v Ljubljani?

Trenutno rad živim v Ljubljani. Odgovarja mi njen utrip. Več je izzivov in možnosti. Glede na to, da se ukvarjam s fotografijo, mi ponuja veliko različnih izkušenj. Tukaj sem spoznal ogromno ljudi in vsak ti na svoj način malo odpre vrata. Jaz vedno potrebujem akcijo in dogajanje. Ljubljana mi kot mesto to nudi.

 

Pogrešaš Belo krajino?

Dostikrat. Pogrešam Kolpo, naravo. Odkar živim v „betonski jungli” v Beli krajini opazim stvari, ki jih prej nisem. Bolj sem pozoren in domač kraj še bolj cenim. V Ljubljani je drugačen utrip, tudi otroci drugače odraščajo. Če bi Bela krajina ponujala večjo gospodarsko različnost, kar pomeni, da bi lahko nemoteno ustvarjal svoje karierne cilje, se bi z veseljem preselil nazaj. Prav vesel bi bil, če bi moji otroci odraščali v Beli krajini, ampak to najbrž ne bo izvedljivo. Če ne prej, se nazaj v Metliko vrnem v penziji. S fotoaparatom seveda.

 

Katarina Papič

BELOKRANJEC, november 2010, št. 11/XIII

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.