Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:37

Kdaj bomo začeli sami loviti ribe?

Torek, 16. Marec 2010, 16:06

Rubrike

V začetku februarja je v naših krajih najbolj odmeval obisk vlade. Ministrski zbor na čelu s predsednikom vlade je zaokrožil po belokranjskih podjetjih, šolah, uradih, kulturnih in drugih ustanovah, najedli so se belokranjskih dobrot, okusili naša vina in to je to. Nič več in nič manj. Na Vahti so bržkone že pozabili, kje so bili, ampak nič hudega, spomine si bodo osvežili čez leto dni, ko se spet slavnostno pripeljejo v deželico belih brez. Tudi letos smo jih pogostili kot se spodobi, ker ne moremo iz svoje radodarne kože, pa  navsezadnje je to tudi od nas izvoljena vlada in boljše si morda trenutno niti ne zaslužimo. Je pa bilo med navadnimi ljudmi čutiti veliko več ravnodušja kot leta nazaj ob tako »visokih« obiskih. Niti ne toliko jeze, žolča ali kritike (tovrstna čustva znajo biti včasih tudi motivacijska), temveč gole ravnodušnosti, resignacije v stilu »j... mi se«, itak ne bo od njihove pomoči nikoli nič.

 

In to so vrli predstavniki oblasti tudi potrdili -  premier Pahor je z nasmeškom na obrazu dejal, da posebnega zakona, ki bi bil namenjen hitrejšemu razvoju Bele krajine, ne bo. Kajti po njegovem stanje pri nas ni tako zelo slabo in zato naj bi vlada regijo “reševala” z novim zakonom o skladnem in regionalnem razvoju. To pa lahko pomeni le dvoje – da je prišel predsednik vlade slabo informiran na obisk ali pa naš zaostanek v razvoju jemlje zlahka. Na vztrajanje in prigovarjanje domačih gospodarstvenikov, županov in županje ter drugih strokovnjakov, ki jim ni vseeno, kam pluje naša regija, je obljubil posvet in ponoven obisk. Morda je kdo v tej obljubi zaslutil vonj po boljših časih, a roko na srce, preprost, dobrosrčen in prijazen Belokranjec, ji ne verjame niti toliko, kot je črnega pod nohtom.

 

Sicer pa, kako lahko vlada sploh pomaga? Opažam, da ljudje živimo v nekakšni napol pravljici, kjer je v beli Ljubljani neka vlada, ki dela čudeže in  trosi denar, naši župani(-nja) pa so čudodelci(-ka). Težko je nadoknaditi, kar je bilo  desetletja zamujenega na področju gospodarstva, prav tako ni naloga vlade reševati obstoječe tovarne, kaj šele, da bi postavljala nove – politika je eno, gospodarstvo pa drugo.

 

Pa vendar se je potrebno zamisliti. Poglejte, pohvalimo se lahko z  zaščitenimi območji Natura 2000, s Krajinskim parkom Lahinja in Kolpa, z najdaljšo slovensko obalo, ki jo tvori ena najčistejših rek pri nas, zelena lepotica Kolpa. Imamo čudovite steljnike in vinograde z zidanicami, širne gozdove, planote, travnike z vsemi pripadajočimi redkimi in celo zaščitenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Imamo krasno urejene vasice s cerkvicami na hribčkih in potoke, izvire, imamo edinstvenega črnega močerila v Jelševniku, imamo tisočletni Mitrov tempelj, nad Rožancem ga razjeda kisel dež, in tako naprej ter nazaj, spisek je dolg. Pa znamo od tega živeti, znamo to tržiti?  Ne, mi vidimo rešitev v avtocesti.  “Ljubi Bog, ne izpolni nam te želje!” slišim nemo vpiti marsikatero belokranjsko srce, ki ljubi in  ceni naravo dovolj, da vidi v njej priložnost tudi za preživetje. Lahko nam razparate Belo krajino s štiripasovnico, a verjemite mi, da s tem ne boste rešili bega možganov. Ti bodo morda spali doma, a se zjutraj po široki cesti odpeljali v prestolnico, kjer so “možganske službe” (teh v Beli krajini ni in ne bo, sprijaznite se s tem). Nam pa bo ostajal vonj bencina in zvok tovornjakov. Sama stanujem ob cesti, po kateri se poleti na morje prevozi četrtina Evrope in od tega razen nemira in hrupa ter kupa povoženih mačk nikoli nisem imela prav nič. Popravijo naj nam že obstoječe ceste in kakšno speljejo do zakotnih a neokrnjenih predelov, katere bo vsaka stresa polna in zgarana ter še tako izbirčna duša prepoznala kot odlično destinacijo.

 

Povedati želim, da bi nas nekdo moral naučiti loviti ribo, namesto da mi ribo zahtevamo v obliki ceste in “gospodarstva”.  Imamo poln ribnik, ki pa ga ne znamo prazniti.  Na kakšno industrializacijo lahko v Beli krajini  mirno pozabimo, zato pa toliko bolj rabimo recimo kakšne spodbude za ekološko kmetovanje, ekološko izrabo prostora, razvoj domačih obrti in podobno. Morda bi se mogli zgledovati po Američanih. Majhno mestece v Arizoni se odlično trži – ne boste verjeli s čim – tam imajo edini McDonalds na svetu, katerega “loki” (M) niso rumene, ampak modre barve. Noro, iz česa se da napraviti reklamo in privabiti goste! Ali ste vedeli, da imamo v Beli krajini najmočnejšo energijsko točko kreativnosti, ki jo je zakoličil svetovno znani geomat M. Pogačnik? Seveda niste. Ker je pri nas premalo zaposlenih turističnih delavcev, še tistih nekaj pa- bolj kot ne - slabo plačanih in preobremenjenih z birokracijo in podobnim duha in idej ubijajočim delom. Kapo dol pred tem, kar peščica zaposlenih in nekaj entuzijastov  naredi s tako malo denarja, ampak z večjim vložkom bi se dalo še veliko več, sploh ker volje ne manjka.  In poleg bogate kulturne in naravne dediščine imamo seveda tudi ljudi, nič manj pridne in delavne kot drugod.  Ne vem, kako to dvoje združiti, tudi jaz ne znam loviti rib, se mi pa zdi, da mora obstajati še ena pot, tista, ki nujno ne vključuje le tovarn, industrije, avtoceste pa še kakšne (neučinkovite) vlade za povrh. Scenarij, v katerem ta čudovita Bela krajina in njeni prebivalci nismo sami sebi namen. 

 

Vesna Žist

 

BELOKRANJEC, februar 2010, št. XIII/2

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.