Sobota, 15. December 2018, 18:49

Jih imamo 7 ali 8?

Torek, 19. Januar 2010, 19:05

Zvone Butala: Vrčice s hribom Škrilje

Koga ali kaj? Med seboj se ne razlikuje bistveno ne po velikosti in ne po videzu. Povezuje jih dolga življenjska pot. Skupaj so preživeli veliko let, stoletij, tisočletij …, pa so še vedno v dobri kondiciji. Ko bi znali pripovedovati, bi nam bila znana zgodovina od časa življenja v jamah do dobe stolpnic. Zgodovina je tako dolga, eksplozivna in  polna spektaklov. Vso to veličino bi nam razkrili. Stojijo v dveh skupinah po štiri skupaj. Skupini sta med seboj oddaljeni le nekaj kilometrov in sta zelo usklajeni. Neverjetno, ali ne?


            Da, sedem jih nedvomno imamo, osmega pa si bomo morali šele  »osvojiti«. Ne vem sicer, če nam bo to uspelo, saj so naši sosedje pogumnejši in odločnejši kot mi – Semčarji. Zakaj? Mogoče se bolj zavedajo njegove pomembnosti in veličine, ki jo lahko izkoristijo. Kaj pa mi čakamo? Tudi sicer bolj malo poznamo teh naših sedem ali osem »pomembnežev«. Koliko naših občanov sploh ve, kako so pomembni, kaj šele, da jih je spoznalo? Žalostno!

 

            Naj končno odstranim tančico skrivnostnosti ter jih predstavim kar po abecednem redu: Kopa, Kovačev hrib, Kroglinšek, Logpichl, Mirna gora, Škrilje, Vinica in še eden »mejni« brez imena. Aha, sedaj vam je pa vse jasno. Pripovedujem vam namreč o naših vrhovih – tisočakih.

 

            Prvo skupino sestavljajo: Kovačev hrib (1051m), Mirna gora (1047m), Škrilje (1012m) in Vinica (1020m). Stojijo na skrajnem obrobju Kočevskega roga. Zgrajeni so iz dolomitskih kamnin, v nasprotju s preostalim Kočevskim rogom, ki ga prekriva apnenec. Četverica z okolico tvori pomemben otok, ki napaja več studencev in ostale vodne potenciale. Vse vrhove – vsaj še ta trenutek, ko nastaja to pisanje – pokriva gozdna odeja, ki pa jo je človeška roka že pošteno načela. Pobočje hriba Škrilje, podaljšano v nižji Škrilj in Gače, je razčlenjeno in se strmo podaja preko čudovitih Belih sten v dolino Divjega potoka in Rečice. Vrh Škrilje nudi edinstven pogled na Črmošnjiško dolino, Blatnik, Semenič, na Topliško in Straško dolino, na velik del Bele krajine itd. – popolnoma drugačen od razgleda z Mirne gore. Malo znana Kovačev hrib in Vinica sta zelo skalnata  s številnimi površinskimi kraškimi pojavi (žlebiči, škraplje, kotliči, škavnice …), vendar ju pohodnik brez večjega napora osvoji. Oba se lahko pohvalita z  domačnostjo, s toplino in z očarljivostjo, torej z lastnostmi, ki jih Mirna gora zaradi vdora civilizacijskih »pridobitev« na žalost izgublja. Sprašujem se, zakaj so na  njej našli prostor kar štirje kontejnerji in še en velik sod za smeti pred samim vhodom v planinski dom. Ali tu gori ne velja več nenapisano pravilo, »kar planinec, pohodnik ali drugi obiskovalec prinese s seboj, odnese tudi v dolino«?

 

V okolici vršacev so še vidne sledi kočevarskih vasi (Kleč, Škrilj, Pogorelec, Gače, Ponikve …), pogled nam seže na zanimivo kraško polje – Ponikve na zahodni strani četverice ter na zadnja leta zopet bolj obljudeno Planino …

 

            Drugo skupino naših tisočakov sestavljajo: Kopa (1077m), Kroglinšek ali Kroglišek (1054m), Logpichl ali Logbuchel (1036m) in tisti osmi  brez imena, ki stoji na kočevsko-semiško-topliški tromeji. Vsi štirje »objemajo« kotlino Golobinjek na skrajnem jugozahodnem robu naše  občine in tvorijo skupaj z drugimi hribi naravno mejo. Zgrajeni so iz apnenčastih kamnin in pokriti z gozdno odejo. Zahodno od Kope se razprostira pragozdni rezervat z enakim imenom v velikosti 13 ha. Vzpon na naš najvišji vrh ni prav nič zahteven, žal pa tudi pravega razgleda ne nudi. Ima pa svojo dušo, sam vrh je namreč raven kot na planotah. Z njega se lahko spustiš v področje pragozda. To je v naravnem stanju ohranjen gozd, v katerega človek ne posega. V njem lahko opazujemo naravni razvoj gozda. Spoštovanje nam vzbuja osupljiva mogočnost narave: velikanska bukova in javorova drevesa – debela in stara; ležeča in še stoječa trohneča debla velikih dimenzij. VSEM NAM NAJ BO PA JASNO, DA LJUDJE VANJ NE SMEJO HODITI, pragozd ni raj za pohodnike in turiste, saj bi marsikaj pomendrali, polomili …

 

            Odkar sem prvič stopila v že konec 19. stoletja zapuščen zaselek Starološki Grič – Logpichl – Logbuchel, me ob vsakem obisku prevzame strašanski občutek domotožja. Še dobro vidne ruševine štirih domačij, vodnjaki, obzidana  »zemunica«, ostanki lipovega drevoreda (tu se je ob večjih praznikih krošnjarilo), ruševine kapele sv. Urbana vrh hriba, lesena brunarica Medvednica iz prve polovice 20. stoletja, pa še dobro vidni obrisi njiv, ki jih je že prerasel gozd, vse to v meni vzbudi nostalgijo. Le po čem ali kom? Po času in po ljudeh, ki so tu poskusili zaživeti in jim ni uspelo. Veliko let je minilo, vendar vsi našteti ostanki še vedno nosijo v sebi sledi ljudi, ki so prebivali tu gori.

 

            In kaj je z našim OSMIM »velikanom«, ki še nima imena? Na enih zemljevidih je v naši občini, po drugih pa ni, zato si postavimo izziv, kdo bo prvi zapičil na njegov vrh »zastavico«. Saj v resnici to ni tako pomembno, se pa lepo sliši, da stoji v naši občini osem tisočakov.

 

            Za konec moram, ker mi moja vest to veleva,  posvetiti nekaj misli našim gozdovom. Lovci in gozdarji vedno glasneje tarnajo, negodujejo in opozarjajo, da so gozdovi prepolni obiskovalcev. Le zakaj jih to moti? Prav imajo, pohodniki in drugi obiskovalci delamo škodo, vnašamo nemir … Zato uporabljajmo le markirane poti! Kaj pa oni, se držijo črke zakonov in predpisov, ki jih je napisala roka človeka in ne NARAVE? A seveda – po lepi lastnosti človeške narave – človeka večinoma zanima bolj ali manj le on sam. Kakšna je torej bilanca naših gozdov? Industrijsko onesnaževanje zraka in tal, krčenje gozdov iz osebnih in lokalnih interesov, čezmerno izsekavanje starega in trhlega drevja, nedovoljeni posegi v prostor s peskokopi in počitniškimi hišami, ujme (snegolom, vetrolom, žled …), bolezni, neustrezne oblike rekreacije in turizma, neustrezni način izvajanja del v gozdu (težka mehanizacija povzroča zbitost tal in erozijo) itd. Gozd varuje tla pred odnašanjem prsti, varujejo in ohranjajo biotsko raznovrstnost. V mednarodnem sporazumu v Agendi 21 – Rio de Janeiro 1992 in Johanesburg – 2002 je zapisano, da morajo države zagotoviti zdravo pitno vodo, »VAROVATI GOZDNO ODEJO NA VODOVARSTVENIH OBMOČJIH«.

 

            Tudi mi, dragi bralci, imamo nalogo, da zavarujemo gozd na področju zajetja belokranjskega vodovoda. Gozdovi se čezmerno krčijo, gradijo se vlake, kamnolomi …Upam si – poleg vse te črne bilance – napovedati še bolj črne čase.  Pljuvamo v lastno skledo. Pa se tega zavedamo? Čas se imamo ukvarjati predvsem sami s seboj. Kdaj se bomo postavili na stran sočloveka, NARAVE in končno spoznali, da je najpomembnejše prav tisto, kar nismo mi, torej vse, kar je okoli nas – to pa je za naše preživetje več kot potrebno. Niti država, niti številni zakoni, predpisi, odloki, mednarodni sporazumi itd. in politiki, lovci, gozdarji, znanstveniki itd. nas ne bodo rešili različnih recesij. Spremeniti se moramo MI VSI. Vsak  v svoji glavi nosi svoj berlinski zid v odnosu do ljudi, do narave … Kako rešiti obstoj človeka in narave? ZRUŠIMO VSAK SVOJ BERLINSKI ZID?

 

Rozi Mohar, fotografije: Zvone Butala

 

BELOKRANJEC, december 2009, št. XII/12

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.