Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:37

Iz materilane dediščine Bele krajine: Mitrej na Rožancu

Četrtek, 30. September 2010, 13:08

Mitrej Rožanec

 

Med najbolj poznane ostaline antičnega časa na območju Bele krajine spada mitrej (oltar ali votivni napis božanstvu Mitri) na Rožancu, točneje v gozdičku Judovje. V svoji pristni obliki je bil odkrit v sredini 19. st. pri delih v neposredni bližini in ob odkritju je v strokovni javnosti, kjer je bil predstavljen prek več kratkih časopisnih sestavkov, vzbudil precej zanimanja.

 

Pripadniki kulta Mitre (Mithra izvorno pomeni »pogodba«, oziroma v osebi »posredovalec  pogodbe«), so navadno postavljali svoje oltarje pod zemljo, v votlinah ali v naravnih jamah, skrite pred soncem. S svojo odprto lokacijo na kraju, kjer se je domnevno poprej nahajal kamnolom, se tako mitrej na Rožancu loči od ostalih.  Tudi sicer je nahajališče zanimivo, saj imamo v večini drugih primerov mitrejev na Slovenskem pa tudi drugje na ozemlju nekdanjega rimskega imperija, v neposredni bližni večjo naselbino, mitrej na Rožancu pa je odmaknjen od večjih naselbin. V neposredni bližini sta stali dve naselbini, v Petrovi in Mihelji vasi, v Selih pri Otovcu pa se je nahajal manjši dvorec (villa rustica). Vendar imamo iz časa nastanka mitreja na Rožancu, konec 2. st. n. št., poznano le eno večjo naselbino skupaj z podeželskim dvorcem, 5 km oddaljeno predhodnico poznorimskodobne naselbine na lokaciji današnjega Črnomlja o katere pomembnosti priča bogat epigrafski material. Ravno tam je stal vicus, manjša antična naselbina brez posebnega pravnega statusa, ki se je raztezal po Loškem okljuku, Sadežu in Čardaku, spadal pa je v okvir ozemlja (agra) municipija Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Prav na teh krajih moramo iskati odgovore na nekatera temeljna vprašanja o mitreju, pojavu mitraizma v Beli krajini in o njegovih postaviteljih.

 

Na nagrobniku beremo:

 D(eo) I(nvicto) M(itrae)

P(atres) P(ublici) P(osuit)* AELII NEPOS ET

PROCULUS ET FIRMINUS

PRO SALUTE SUA SUORUMQUE

 

Prevod v slovenski jezik:

 Bogu nepremagljivemu Mitri

postavili javni oskrbniki* Aelijci Nepos,

Prokul in Firminus,

za svoje in svojih [družinskih članov] zdravje.

 

() – beseda okrajšave

* - domnevna razlaga kratice PPP.

 

Poleg klasične upodobitve tauroktonije, tj. Mitrinega žrtvovanja, uboja bika in vseh ostalih elementov (sonce, luna, kača, pes, škorpijon, krokar, svečenika Cautes in Cautopates) vsebuje mitrej tudi napis, ki govori o postaviteljih in namenu postavitve. Postavitelji so spadali v rod Aelijcev (Aelii), verjetno enega izmed rodov akvilejskih osvobojencev, ki so prejeli rodovno ime po svojem osvoboditelju. V kolikor drži razlaga kratice PPP (glej slika) so imeli tudi nekakšno javno funkcijo. Nepos, Proculus in Firminus so se najverjetneje ukvarjali s tranzitno trgovino amfor (žito, vino, oljčno olje, garum, suho sadje) in fine keramike v prostoru med Panonijo in Jadranskim morjem (Mason, Črnomaljski zbornik, str. 33). Živeli so v eni izmed bližnjih naselbin ali v naselbini na lokaciji današnega Črnomlja in bili vpričo donosnega trgovskega delovanja dovolj premožni, da so lahko pri domačem obrtniku financirali izdelavo in postavitev oltarja. Kamnoseštvo in klesarstvo je na območju antične Bele krajine izpričano prek vrste nagobnikov, ki smo jih v Belokranjcu že predstavljali, kamen teh nagrobnikov pa domnevno izvira kar iz rožanskega kamnoloma.


Vprašati se moramo od kod in kako so sprejeli mitraizem. Kot vidnejša rodbina trgovcev in magistratov (uradnikov) ene izmed tukajšnjih naselbin so bili v stiku z drugimi magistrati, vojaki in trgovci, in najverjetneje prek slednjih spoznali mitraizem. Nova vera se je namreč naglo širila po provincah cesarstva, med katere je spadala tudi Panonija, ravno preko vsakovrstnih potnikov, vojakov in trgovcev, ki so, zaradi narave svojega dela in potovanja povezanega s tem, poleg blaga širili tudi vsakovrstne ideje. »Verska metropola te rimske kolonije je bila nedvomno Akvileja [Oglej], katere pomemebna skupnost je vplivala na celotno okolje. Mesta, ki so se razvila vzdolž cest, ki so vodile od tega pristanišča skozi Panonijo vse do trdnjav ob Donavi, so bila brez izjem tujemu bogu gostoljubna: Emona [Ljubljana], Latobiki [Dolenjska], Neviodunum [Drnovo pri Krškem ] in predvsem Siscija na Savi [Sisak]; dalje proti severu pa so ga sprejeli Atrans [Trojane], Celeia [Celje], Poetovio [Ptuj] z enakim užitkom …« (Franz Cumont, Die Mysterien Mithras, str. 53-54). V času konca 2. st. in začetku 3. st. so bili tudi najvišji sloji rimske države, skupaj s cesarji rodbine Severov, naklonjeni novemu kultu, saj je bila, kot je v 18. st. ugotavljal veliki Edward Gibbon, »Različne vrste čaščenja, ki so bile prisotne v rimskem svetu, so ljudje smatrali za vse enako resnične, so filozofi smatrali za vse enako lažne in magistrati, za vse enako uporabne.« (Edward Gibbon, The history of the decline and fall of the Roman empire, Abridged Edition, str. 35). Pripadnost novi veri je bila stvar odprtosti in dojemljivosti ter končno tudi ambicij, pripadnost cesarski religiji je namreč izražala lojalnost dinastiji in vladarju ter tako odpirala vrata do pomembnejših funkcij in naslovov. Vendar v primeru mitreja na Rožancu ne moremo ugotoviti kakršnokoli željo izkazovati pripadnost ali zvestobo cesarju. Njegovo postavitev je vzpodbudila nekakšna, še dandanes poznana, nadčasovna želja in skrb. Napis namreč pravi, da je mitrej postavljen pro saluto suo suorumque, torej za zdravje in blagodati sebe in svojih družin. Vsekakor motiv za katerega se še dandanes daruje in priporoča.

 

Dovolili si bomo tudi globje raziskati pomen tega klasičnega prizora uboja bika, saj se pod vsako, navidezno še tako preprosto sliko religioznih vsebin skriva veliko več. Poudariti pa je potrebno, da se od Cumontovih Mitrinih misterijev z angleškim in nemškim prevodom iz leta 1903 veliko pojmovanj spremenilo. Ne velja več, da je mitraizem prišel iz vzhoda, Irana oziroma Perzije, temveč velja, da je prišlo od tam prek Male Azije le ime, vsebina te vere pa se je razvila v Rimu in vsebuje vrsto starejših pojmovanj in misterijev. Po klasičnem mitu je bil Mitra rojen na zimski solsticij, kot pravi Frazer: »V julijanskem koledarju je bil zimski solsticij na 25. december, in se ga je smatralo kot rojstvo sonca, ker se dan prične podaljševati in moč sonca se povečuje od tega obrata v letu. Ritual rojstva, kot se zdi, da so ga praznovali v Siriji in Egiptu, je zelo zanimiv. Slavljenci so se umaknili v notranje prostore, nakar so ob polnoči glasno zakričali, 'Devica je rodila! Luč raste!' … Mitra se je pri njegovih vernikih enačil s soncem, nepremagljivim soncem, kakor so ga klicali, tako je tudi njegovo rojstvo padlo na 25. december.« (James Frazer, The Golden Bough, str. 431-432)


Moderne razlage Mitrinega misterija, nastale po 1971, pravijo, da je prizor uboja bika dejansko nebesni zemljevid vezan na veliko leto in potovanje enakonočja skozi ekvator. V znamenju Bika je bilo pomladno enakonočje (ekvinoks) v času med okvirno 4000 in 2000 pr. n. št., v znamenju Ovna v času med 2000 pr. n. št. in 1 pr. n. št., dandanes je v znamenju Rib, prihaja pa čas Vodnarja. Na prizoru uboja bika vedno vidimo iste živali, kačo (Hydra), psa (Canis Maior), škorpijona (Scorpio), krokarja (Corvus), dejansko istoimenske konstelacije, ozvezdja, ki so bila v nebesnem ekvatorju z znakom Bika. Tauroktonija je tako nebesni zemljevid, ki kaže dva tisoč let starejše stanje od časa, ko je nastal Mitrin kult. Kaj torej pomeni? Spomladno enakonočje je bilo v času med okvirno 4000 in 2000 pr. n. št. v znamenju Bika, sledečih dva tisoč let pa se je je pojavljalo v znamenju Ovna. Mitra je torej ubil Bika, s tem je spremenil vesolje in z njim se pričenja nov čas. Za antičnega človeka je bilo to znamenje delovanja mogočnega božanstva, saj le najvišji lahko premika vesolje, čas in njegov red. Mitra je torej ubil Bika in začel novo dobo v ciklu, ki se spremeni vsakih okvirnih 2.147 let, in pomeni 1 mesec velikega leta, ki traja okvirno 25.765 sončnih let. Mitro je že v 4. st. n. št. nasledil Kristus, Ovna sta nasledili Ribi. (ICTYS)  

 

Nahajališče je bilo arheološko raziskano leta 1921 pod vodstvom ravnatelja Kranjskega deželnega muzeja dr. Mantuanija, pri čemer so bili odkriti ostanki rimske lončevine in železni nož. Pričakovanih ostankov svetišča niso našli in tako sklepali, da je šlo za svetišče z le občasno uporabo. Za ohranitev Mitreja se je posebno zavzel starinoslovec Fran Stele, tedaj banovinski spomeniški referent, in pisal leta 1937: »Belokrajina ima mnogo zgodovinskih spomenikov. Lahko rečem, da so v Beli Krajini zgodovinska tla iz prazgodovinske in bronaste dobe. Obširni kompleksi Bele Krajine so bili že pokopani, toda žali Bog je večina izkopanih predmetov odšla v tujino, v Ameriko in drugam. Vojvodinja Meklenburška je pri nas mnogo izkopavala in je našla mnogo dragocenih zgodovinskih predmetov, toda vse je odnesla s seboj. Doma ni ostalo skoraj nič. To pa radi tega, ker se za te stvari pri nas ni nihče brigal. Imamo pa vendar še nekaj zgodovinskih spomenikov, izmed katerih je najlepši Mitrov tempelj blizu Črnomlja. Toda tudi ta tempelj je izročen pogubi, če se ne bo pravočasno kaj storilo za njegovo ohranitev. Sedaj se pastirji igrajo okrog tega templja, mečejo kamenje v izklesane podobe itd. Zato prosim bansko upravo, da stori vse, kar je v njeni moči, da se ohranijo naši zgodovinski spomeniki. Če bo banska uprava to storila, bo s tem pripomogla, da se bo pri nas razvil v večji meri tujski promet. Prepričan sem, da bo marsikak tujec prišel rad pogledat našo Belo Krajino, če bo zvedel, kako lepo so urejeni naši zgodovinski spomeniki.« (Kronika 33, 2, 1985).

Steletove prošnje zvenijo nekako nenavadno moderno in »tujski promet« o katerem govori, so seveda turisti, in že pred vojno je tako obstajala želja, da bi zgodovinsko bogastvo Bele krajine poskušali izkoristiti za promocijo in razvoj svojevrstnega turizma. Mitrej na Rožancu je bil razglašen za kulturni spomenik nacionalnega pomena septembra 1999. Zaratustra pa je govoril: »Novega ponosa naučil me je moj Jaz, učim ga ljudi: Nič vtikati več glavo v pesek nebeških stvari, temveč jo nositi svobodno, glavo zemlje, ki daje smisel zemlji.«

 

 

JANEZ WEISS

BELOKRANJEC, september 2010, št. 9/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.