Petek, 18. Januar 2019, 22:05

Iz materialne dediščine Bele krajine: Poznorimskodobna sigilata iz Črnomlja

Sreda, 29. December 2010, 08:33

Sigilata 1

Med izkopavanji na lokaciji cerkve Sv. Duha v Črnomlju od 1989 naprej je na dan prišla večja količina zelo zgovornega materiala, ki je med ostalim izpostavil vlogo poznoantične utrdbe in naselbine na lokaciji današnjega Črnomlja.

 

Na lokaciji cerkve Sv. Duha, ulice Mirana Jarca in bližjega pastoralnega centra je bilo najdenih več arheoloških slojev, ki govorijo o prazgodovini oziroma zgodovini naselbine od poznobronaste dobe do srednjega veka. Najdbe ostankov stojk poznobronastodobne in železnodobne hiše govorijo o nastanku prvih osnov naselbine že v času med 1000-800 pr. n. št. Poznoantični sloj iz časa med 4. in 6. st. n. št. na istih lokacijah vsebuje ostanke bivalnih enot in obzidja s stolpom, ki je potekalo od lokacije današnje cerkve Sv. Duha mimo današnjega pastoralnega centra naprej, najverjetneje do današnjega »suhega mosta«. Na isti lokaciji najdemo tudi ostanke bivalnih enot iz časa srednjega in novega veka. Zgovorni arheološki lokaciji tako dajeta zanimiv prerez skozi različne faze razvoja lokacije današnjega starega mestnega jedra Črnomlja v času od poznebronaste dobe naprej.

 

Od tamkaj najdenega materiala bi tokrat izpostavil poznoantično lončevino, katere tuji izvor izpričuje vpetost poznoantične naselbine na lokaciji Črnomlja v trgovske tokove na širšem prostoru zahodnega Ilirika oz. province Liburnije v času 5. in 6. st. n. št.

 

Čas pozne antike je čas temeljitih sprememb podobe prostora nekdanjega zahodnega Ilirika, čas, ki ga med ostalim zaznamuje propad zahodnorimskega cesarstva (476), širitev krščanstva na podeželje, umik romanskega prebivalstva na težje dostopne in bolj zavarovane lokacije (refugia) in prehod različnih ljudstev čez to ozemlje (Goti okoli leta 400, Huni 452, Langobardi 568, Slovani in Avari v času med 580-620) ter posledično uničenje kontinentalnih antičnih mest na območju današnje Slovenije in sosestva. Slednja so bila uničena v času v času med 580-620, ko so v ta prostor prodirali Slovani in Avari, njihovo usodo pa je delila tudi naselbina in utrdba na lokaciji današnjega Črnomlja.

 

Sigilata 1

Foto 1:  Fokejska sigilata iz 6. st. Izdelana na področju zahodne obale Male Azije. Najdeno na lokaciji cerkve Sv. Duha, posoda je restavrirana.

 

 

Siligata 2

Foto 2: Afriška sigilata iz časa med 6. in 7. st. Najverjetneje izdelana nekje na območju današnje Tunizije. Najdeno na lokaciji cerkve Sv. Duha,  posoda je restavrirana.

 

Arheološko gradivo, ki spada v čas prehoda med 6. in 7. st. nam govori o živahni naselbini in utrdbi, ki je imela širši regionalni značaj vse do uničenja na prelomu iz 6. v 7. st. Nahajala se je na trgovski poti med Tersatico (dan. Trsat pri Reki) in Siscijo (dan. Sisak). Trgovina je potekala po cesti od kvarnerskega zaliva prek Gorskega Kotarja do območja današnje Bele krajine, nato naprej po reki Kolpi do Siska, od tam pa po Savi vse do Sremske Mitrovice (antični Sirmium, upravno središče dioceze Illyricum). Skozi prostor današnje Bele krajine je tako potovalo blago s celotnega ozemlja nekdanjega rimskega cesarstva, zato ne preseneča, da med najdbami najdemo zanimiva kosa severnoafriške in fokejske sigilate (lat. terra sigilata = pečatena glina, tj. lončevina s pečatenimi, vtisnjenimi vzorci).

Izraz terra sigilata izhaja iz načina izdelave kvalitetne lončevine. Pred fazo pečenja je bila lončevina okrašena z različnimi vzorci, ki so jih vtisnili z različnimi kalupi oziroma pečati. Na lončevino so vtisnili vsakovrstne motive antičnega življenja, mitologije in tudi vrsto drugih vsebin in jo tako primerno dekorirali. Hkrati se je vsakovrstna sigilata, ki je prihajala iz velikih (cesarskih) italijanskih lončarn, uporabljala tudi kot način propagande, saj se je pečatilo vsakovrstna sporočila na vse vrste izdelkov, od oljenk do velikega posodja. Tako je tudi lončevina igrala svojevrstno vlogo v romanizaciji (»porimljanjenju«) staroselskega prebivalstva, ki je skozi desetletja rimske okupacije prevzemalo rimske običaje, navade in način življenja.

 

Oba tukaj predstavljena primerka poznoantične lončevine sta nastala v velikih lončarskih delavnicah, ena v Severni Afriki, druga pa nekje na zahodni obali Male Azije. Neznani lončar ju je, skupaj z množico identičnigh kosov oblikoval, na njiju vtisnil žig delavnice in lastnika ter okrasil s podobami, nato pa žgal v bližnji peči. Od tam sta kosa potovala v eno izmed večjih pristanišč in bila naložena skupaj z ogromno količino drugih kosov v trup antične galeje, ki je prevažala vsakovrstno blago, tj. fino lončevino, amfore z vinom, oljem, žitom, garumom ipd. Ladja je bila namenjena v Adrijo, Jadransko morje, in se ustavila v Saloni (Split), Iaderu (Zadar), na svoji poti do Akvileje (Oglej) in Trsta pa se zasidrala tudi v Tergestiki (Trsatu). Tam je eden izmed trgovcev kupil večjo količino te fine lončevine in jo nato tovoril poleg ostalega blaga z vozovi prek Gorskega Kotarja do ozemlja Bele krajine, od koder je nadaljevala pot proti Sisciji in po Savi do Sirmija. Ustavil se je tudi v naselbini na lokaciji današnjega Črnomlja in svoje blago ponudil domačemu prebivalstvu, ki je, vedno željno zanimivega blaga, kupilo fino lončevino tujega izvora.

 

Medtem ko se je za vsakodnevna opravila pripravljanja in kuhanja hrane uporabljalo manj kvalitetno, grobo lončevino domače izdelave, je imela uvožena lončevina bolj imenitno vlogo. Uporabljalo se jo je pri posebnih priložnostih, npr. gostijah (symposium), imela je vlogo pri ritualih (libatio, tj. polivanje oltarja z vinom, vodo ali oljem) in služila za ponujanje hrane in pijače vsakokratnim gostom in obiskovalcem. Kot uvoženo blago je poudarjala imenitnost lastnika in njegov prefinjen okus za vse rimsko, tako je tudi igrala pomembno vlogo romanizatorja.

 

Ko se vprašamo, kaj bi se lahko ponudilo na tovrstni posodi, se nam porodi množica odgovorov. Ozemlje današnje Bele krajine je stalo na meji med provincama Panonija in Dalmacija, nekdaj surovih gozdnatih dežel, ki sta se pod rimsko okupacijo razvili v bogati provinci, po besedah vira iz 4. st. je to bila »dežela bogata z vsemi plodovi, živino in blagom, delno tudi sužnji« (Expositio totius mundi et gentium, 57). Rimski okus in tako tudi okus romaniziranih staroselcev ali kolonistov je bil dovolj oblikovan in je v polnosti užival vse te plodove, ki jih je obilno ponujala neokrnjena narava in bogat gozd. Z Rimljani se je v naše kraje razširila perutnina; lov na ptice in vsakovrstno divjad ter ribolov so ponujali bogato bero prvovrstnega mesa, reja drobnice in govedi ter izdelava mlečnih izdelkov pa so predstavljali že stoletja pred Rimljani steber gospodarstva in prehrane prebivalstva. Gojilo se je več vrst žitaric, izostalo ni tudi suho sadje, nikakor pa ne smemo pozabiti na vino, ki je ravno z Rimljani prvič prišlo v naše kraje in tukaj našlo primerno okolje. Občasno se je na mizi pojavilo tudi oljčno olje, ki so ga transportirali v amforah iz Kvarnerja, in vino iz kakšnega drugega dela cesarstva. Prav vse te dobrote moramo videti v teh posodah, kako naložene na mizah v eni izmed hiš naselbine na lokaciji Črnomlja čakajo na lačna usta. Poznoantična miza tako nikakor ni bila prazna, okus pa že dovolj prefinjen, da bi antični človek ob mizi srednjeveškega meščana ali podložnika kar obupal.

 

Sedaj spadata obe restavrirani posodi v zbirko »Mesto pod mestom« v pastoralnem centru župnije Črnomelj in skupaj z ostalimi eksponati kličeta po obiskovalcih. V kolikor te razstave še niste videli, vam jo toplo priporočam.

 

Janez Weiss

BELOKRANJEC, december 2010, št.12/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.