Sreda, 23. Oktober 2019, 01:12

Iz materialne dediščine Bele krajine: Konjiček s Kučarja

Torek, 30. Marec 2010, 23:15

Konjiček

Lokacija Kučar pri Podzemlju spada med najbolj pomembne arheološke lokacije na Dolenjskem in v Beli krajini. Njena bogata preteklost ponuja material različnih predzgodovinskih in zgodovinskih epoh, od starejšeželezodobne naselbine do dveh poznoantičnih, zgodnjekrščanskih cerkva, ki govorijo o regionalni pomembnosti lokacije. Govorili smo že o zanimivi najdbi s Kučarja, iz časa pozne antike (Belokranjec, september 2009), časa umikanja rimskega sveta novim prebivalcem. V tem prispevku pa bi si ogledali drobec iz prazgodovine, iz časa starejše železne dobe (900-400 pr. n. št).

 

Med bolj zanimive najdbe s Kučarja gotovo spada majhen, iz gline narejen konjiček na štirih kolescih. Na prvi pogled rahlo nejasna najdba nam ob razmisleku in ugotovitvi, da gre dejansko za otroško igračo, ponudi vpogled v zelo intimen in slabo poznan del prazgodovinskega sveta.

Ogromen del predstav o prazgodovini, poleg (močno pristranskih) poročil grških in rimskih avtorjev, temelji na najdbah različnih vrst lončevine, nakita, orožja in orodja, ki večji del govorijo o moških, v nekoliko manjši meri pa tudi o ženskih članih družbe. Z gotovostjo vemo, da so bile železnodobne družbe patriarhalne, družbe bojevnikov, ki so jim načelovali svojevrstni patres familias, če iščemo analogije z rimskim svetom, ki so imeli pod svojo absolutno oblastjo vse pripadnike družine in so razpolagali s premoženjem družine, kot rodovni načelniki so tvorili tudi svojevrsten svet očetov (senatus, gerousia) in tako v vsem obvladovali življenje ter usodo skupnosti.

Vemo, da so imele ženske pomembno vlogo v teh skupnostih, ki nikakor ni bila omjena le na vlogo skrbnice doma, temveč so obvladovale vrsto obrti in velikokrat imele kultno vlogo (npr. najdba groba svečenice s skeptrom na Kapiteljskih njivah v Novem mestu). Hkrati so bile tudi svojevrstno blago s katerim se je trgovalo in sklepalo sporazume. Tako se je prek svojevrstne institucije poroke ali konkubinata vzpostavljala vez med različnimi, tudi močno oddaljenimi, skupnostmi. Seveda se je ženske ugrabljalo, rimska ugrabitev Sabink, ki šteje med najstarejša izročila o začetkih Rima nikakor ni izoliran dogodek, tudi Paris je odvedel Heleno iz Sparte, kar je bila v očeh njenega moža Menelaja ugrabitev, in s tem dal povod za trojansko morijo, ki jo je opeval Homer in stoji v samem začetku grške literature. Ženske so bile tudi vojni plen, kot poje Homer v Ilijadi po smrti Patrokla, »Dékle, ki s Patroklom vkup jih nekdaj za plen je odvedel / z žalostnim glasom kričé ...« (Ilijada, »kovanje orožja«). O ženskah in njihovi vlogi ter odnosih med spoloma vemo povedati veliko. Povsem drugo pa je vprašanje položaja otrok in odnosa med starši in otroki. O otrocih govorijo viri le obrobno, arheološke najdbe, ki izpričujejo prisotnost otrok, pa so redke. Med njih z gotovostjo štejemo najdbo konjička na lokaciji Kučar pri Podzemlju. Vendar kaj nam govori?

 

Konjiček

 

 

 

 

Konjiček s Kučarja, lokacija najdbe: Kučar pri Podzemlju; čas: starejša železna doba (900-400 pr. n. št.); material: žgana glina.

 

Original hrani Narodni muzej v Ljubljani, repliko predmeta pa Belokranjski muzej v Metliki.

Foto: Janez Weiss

Gotovo nam izpričuje igro kot pomemben del odraščanja, igro z igračami v obliki živali, v dotičnem primeru konja, pred več kakor dvema tisočletjema in pol. Konjiček je celo opremljen s kolesci in tako nekako kvazianimiran, otrok ga je jasno dojel (za razliko od ostalih tam najdenih igrač merjasca in drugih), ob pogledu na pravega konja, kot žival katere gibanje in moč sta tako ključna za življenje in obstoj skupnosti. Nedvomno se je na igračo navezal, s tem pa tudi razvil določeno naklonjenost do konja. Govori tudi o drobcenih rokah, ki so igračo pred več kakor dva tisoč leti držale in verjetno tekale z njo okrog, pod strogim očesom matere ali skrbnice. V tem moramo videti ljubezen, navezanost, skrb za otroka in njegov razvoj, nekakšne brezčasne danosti, ki so nespremenljive. Igrača je bila verjetno delo kakšnega lokalnega lončarja, obrtnika, ki je ob izdelovanju vsakovrstnih posod utegnil najti tudi čas za njeno izdelavo. Tako je posvetil svoje znanje izdelavi igrače oziroma učila, in v tem dejanju vidimo skupnost, kateri je bil razvoj njenih otrok pomemben.

Starejšeželezodobna skupnost na Kučarju je spadala v okvir t.i. Dolenjske skupine, ki je zajemala okviren prostor današnje Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Skupina ima, s posebnim ozirom na tematiko prispevka, zanimivo posebnost pri pokopu umrlega. »Posebnost dolenjskih gomil je tudi pokop konja skupaj z mrtvim. Konj je bil lahko pokopan v celoti v posebni grobni jami, ali pa le delno (običajno glava z zgornjim delom trupa) in je ležal v grobu pokojnika.« (Gabrovec, AV50, str. 178) Prisotnost konjskega skeleta v grobu pokojnika jasno izpričuje temeljno navezanost skupnosti na konja in njegov položaj ključne statusne, bojne in verjetno tudi kultne živali. Tako ne preseneča, da se je navezanost na konja vzgajala že v otroštvu. Mogoče nam tudi ta majhen a tako zgovoren predmet čez ogromen lok tisočletij tiho poje »Diči, diči, diča, urno na konjiča, na konjiča vranega, dobro osedlanega ...«, otroško pesmico nastalo izpod peresa našega viniškega rojaka.

 

Janez Weiss

 

BELOKRANJEC, marec 2010, številka XIII/3

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.