Ponedeljek, 25. Marec 2019, 03:56

Iz materialne dediščine Bele krajine: Jupiterjev oltar iz Kučarja

Četrtek, 29. Julij 2010, 12:45

Jupiterjev oltar

 

Tokrat si bomo ogledali zanimivo najdbo iz že večkrat izpostavljene in poudarjene lokacije Kučar pri Podzemlju. Kot že omenjeno spada Kučar med najpomembnejše arheološke lokacije na Slovenskem, saj nam ponuja bogato bero arheološkega materiala od časa bronaste dobe (konec 2. tisočletja pr. n. št.) pa vse do pozne antike (konec 3. st.-5. st. n. št). Govorili smo že o najdbah srebrnega križca in glinene igračke (konjička), tokrat pa so bomo ogledali najdbo jupiterjevega oltarja, ki nam sporoča zanimive podatke o ozemlju današnje Bele krajine v času 3. st. n. št.

 

Leta 1976 je bil med izkopavanji pri spodnji zgodnjekrščanski cerkvi na Kučarju najden precej poškodovan jupiterjev oltar (ara Iovis), ki je bil vzidan v spodnji zid cerkve. Oltar je izdelan iz apnenca, visok 120 cm in širok 60 cm.

Na oltarju beremo:

 

[I(ovi) O(ptimo) M(aximo)

[pr]o sal(ute)

[…] Tertul-

[lia]nus Aug(usti) n(ostri)

v[il(icus)] cum Chrs-

tene coiuge sua

cum suis om(nibus)

v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito).

 

[]-domnevno besedilo, ki je bilo uničeno

()-dopolnilo skrajšane besede

 

Prevod v slovenski jezik:

Jupiterju najboljšemu najmogočnejšemu,

za blagostanje …

Tertulijan,

našega avgusta

upravnik, je skupaj s Chresteno,

svojo ženo

in vsemi svojimi (ljudmi),

svojo obljubo rad po pravici izpolnil.

 (iz Milan Lovenjak: Inscriptiones Latinae Sloveniae 1, Neviodunum, Ljubljana, 1998, str. 288)

 

Bela krajina je v času 3. st. n. št. najverjetneje spadala v okvir rimske province Panonije in bila zajeta v ager (podrejeno območje) rimskega municipija Neviodunum (današnje Drnovo pri Krškem). Nahajala se je blizu meje s provinco Dalmatia, ki se je raztezala južno od osrednje Istre, Notranjske in Kolpe do Kvarnerja in naprej vse do današnjih osrednje Bosne in Albanije. To obmejno deželo so največji del naseljevali prebivalci, ki so največji del izvirali iz vrst staroselskih plemen (Japodi, Kolapijani), v času 3. st. pa so že bili romanizirani, kar pomeni, da so prevzeli rimske navade in običaje. Ena izmed navad Rimljanov (pa tudi drugih antičnih ljudstev in današnjih vernikov) je bilo tudi izpolnjevanje zaobljub (votum iz lat. voveo 2 – zaobljubim, slovestno obljubim), ki so navadno nastajale ob pomembnih življenskih preiskušnjah. Prav tovrstna zaobljuba ob nekakšni življenji preiskušnji je vzpodbudila tukaj omenjenega cesarskega uradnika (Augusti … vilicus) Tertulijana, da je skupaj s svojo ženo Chresteno in svojimi ljudmi (sorodniki, otroci) izpolnil dano obljubo, tj. postavil oltar.

 

Zaobljubil se je Jupiterju (Iuppiter, Iovis 2 m – Jupiter), vrhovnemu božanstvu rimskega panteona, katerega čaščenje se je v času 3. st. očitno že povsem uveljavilo na tem ozemlju. Prav predstavljamo si ga lahko kako je obljubljal Jupiterju v maniri, kot nam jo je zapustil rimski pesnik Vergil v Eneidi, ko poda molitev Askanija (Jula): »Askanij … je počakal, prvo ponižno molil k Jupiterju in zaobljubil: »Jupiter Vsemogočni, blagoslovi ta moj drzni podvig, in vsako leto ti bom prinašal slovestna darila z mojo roko v tvoj tempelj, in postavil bom pred tvoj oltar snežno belega vola z zlatimi rogovi …« In oče je slišal in na levi je iz jasnega neba zagrmelo …« (Vergil, Eneida IX, 622-631). V antični miselnosti je namreč bila zaobljuba recipročna daritev, do ut des, »dam, da boš dal«, in recipročnost je bila samoumevna. Ker je Jupiter izpolnil njegovo željo, je bil Tertulijan dolžan postaviti oltar. Izklesali so ga iz apnenca, verjetno lokalnega izvora, nakar ga je eden izmed lokalnih kamnosekov primerno oblikoval in na njega za vedno vklesal napis, ki ovekoveča Tertulijanovo obljubo. Gotovo so ga z vso slovesnostjo postavili na primerno mesto in nato darovali Jupiterju. Ob tej priložnosti je Tertulijan v prisotnosti svoje žene in vseh svojih ljudi izrekel podobne besede, kot jih srečamo na napisu oltarja iz Salone (Solin pri Splitu) v Dalmaciji, ki pravi »… dajem, odrejam in posvečam ta oltar tebi, Jupiter Optimnus Maximus, tako da boš naklonjen in blagodejen do mene, mojih prijateljev … in naših žen ter otrok.« (CIL III 1933, Salona), nato pa je polil oltar z vinom (libatio) in najverjetneje žrtvoval manjšo žival.

 

Kult Jupitera se je že v 3. st. umikal drugim veram.  Iz vzhoda je prodiral z vojaki, trgovci in ostalimi mitraizem ter se uveljavil kot ena izmed najmočnejših ver rimskega cesarstva. Njegovo prisotnost na ozemlju Bele krajine izpričuje mitrej na Rožancu, ki so ga v 3. st. postavili trije brati Publii Aelii z istim namenom, pro salute sua suorumque, za blagostanje svoje in svojih (ljudi). Rimski politeizem in mitraizem sta bolj ali manj mirno soobstajala, oba pa je uničila nova vera, krščanstvo, ki je po letu 313 postalo dovoljeno in se širilo sprva po večjih mestih, nato pa tudi v province. Do najpozneje konca 4. st. se je krščanstvo razširilo (najverjetneje) iz rimske kolonije Siscia (današnji Sisak) na ozemlje Bele krajine. O tem nam pričajo najdbe zgodnjekrščanske cerkve na lokaciji Sv. Duh v Črnomlju in dveh zgodnjekrščanskih cerkev na Kučarju. Uničenje starih ver in kultov, ki ga je prineslo krščanstvo, lahko vidimo tudi simbolično. Tertulijanov Jupiterjev oltar je bil vzidan v eno izmed dveh zgodnjekrščanskih cerkev na Kučarju. Izgubil je svojo versko funkcijo in postal le primerno oblikovan kamen, ki so ga vzidali v južni zid spodnje cerkve na Kučarju. Tertulijan pa je vendarle izpolnil svojo obljubo in to vemo še dandanes.

 

Janez Weiss

BELOKRANJEC, julij 2010, št.7/XIII

 

 



Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.