Četrtek, 28. Marec 2024, 09:34

Iskanje lastnih rešitev v težkih časih

Torek, 16. Marec 2010, 20:33

Semič

»Germade po gorah gore,

v nebo njih plamen šviga …

Bridke se sablje bliskajo,

zdaj, zdaj bo truma cela

v vasico prihrumela.« (J. Stritar, Turki na Slevici)

 

»Žalost v srcih, žalost po svetu, težko je pesmi vesele peti, ko vse obvladuje strah pred Turki. Njihovi napadi so največkrat zelo hitri roparski vdori nekaj sto ali morda tisoč dobro oboroženih konjenikov na hitrih konjih. Dežela naša je vse bolj opustošena, ne le od Turkov, najemniških vojsk, ampak tudi od kobilic, kuge, potresov in vedno novih davkov, ki jih zahteva plemstvo. Ne zaman poziva cesarja letak, na katerem piše: »Zbudi se iz spanja! Tvoji veliki mogočnosti podjarmljeni in podložni, gosposkega in navadnega stanu v knežiji Kranjski in Metliki te kličemo … Rubiš kmete za njihov denar, ki je znoj in kri njihova, njihovih žena in otrok, njihovo trdo delo in hrana. Ali ne veš, da ima tisti, ki je imel pred sto leti še tri goldinarje dohodkov, danes le še en goldinar? ...«

 

Preprosto ljudstvo išče zatočišče, ostali je brez obrambe. Graščaki se zapirajo v svoje gradove, meščani za svoja mestna obzidja, kmet pa je ostal na milost in nemilost prepuščen divjanju Turkov. To je kar težko razumeti, saj so od kmetovega potu odvisni vsi v deželi. Iščejo zavetje v gozdovih, podzemnih jamah in morda v cerkvah, kjer prosijo svetnike za pomoč. Po vzoru meščanov in plemstva so pričeli sami graditi svoje utrdbe – tabore, največkrat ob cerkvah – cerkvene utrdbe, ki so že same po sebi dobra obramba in tudi zato, ker jim je le-ta najpomembnejša stavba in jo želijo zavarovati. To so sprva zasilno utrjena pribežališča z lesenimi ogradami. S časoma pa jih nadomestijo tudi z enim metrom debelim in do deset metrov visokim dvojnim obzidjem, s stolpi in strelnimi linami. Gradijo jih hitro, trdno, morajo biti tudi dovolj veliki, da bi se lahko vanj zatekli tudi okoliški prebivalci in da je dovolj prostora za kašče (lesene ali zidane, večkrat kar omare) za shranjevanje živeža in skromnega imetja. Utrdbo sami vzdržujejo in branijo. Imajo stalno stražo in posebne čuvaje, ki le občasno odpirajo skupno taborsko kaščo. Utrdbe gradijo tudi v jamah, na ostankih nekdanjih utrdb, največkrat pa povsem na novo. Večina protiturških taborov je manjših, zemljišču prilagojenih oblik. Najuspešnejše taborske utrdbe so tiste, ki  jih združijo s cerkvijo: delno zazidajo cerkvena okna in vanje vgradijo strelne line in na cerkvenem podstrešju dogradijo »obrambno nadstropje«. Tako nastane cerkvena utrdba ali utrjena cerkev. Pomanjkanje streliva, smodnika in ognjenega orožja je največji vzrok slabe ali celo neuspešne obrambe. Zato v času miru pripravljajo zaloge v stolpih in utrjenih zakristijah. Na srečo so napadalci oboroženi le z lahkim orožjem. Si lahko predstavljate, kakšni prizori se odvijajo pred očmi branilcev tabora? Sovražnik požiga njihova skromna bivališča, pobija in muči ljudi, ki se niso utegnili zateči za obzidje.

 

Utrjenim taborom so se pridružile še druge oblike obrambe: mreža signalnih kresov, ki javlja prihod Turkov v deželo (ljudje imajo še čas, da se zatečejo v gozd, v jame in v zasilna skrivališča, kjer se še najbolj zavarujejo). Ob nepričakovanem turškem »obisku« pa se poskrijejo v taborih in čakajo, da drhal čim hitreje odide.«

 

Tako nekako bi tekla pripoved v časopisnem prispevku od 15. do 18. stoletja o dogajanjih na Slovenskem. Vse zapisano bi veljalo tudi za naše kraje. Leta 1408 so čez Kolpo prvič vpadli Turki, ki so nato dobrih 170 let velikokrat pustošili tudi po krajih semiške občine, na svojih pohodih iz smeri Metlike ali Vinice. Leta 1723 so Belokranjci zadnjič doživljali strahote turškega divjanja. V prvi polovici 16. stoletja so naši predniki zgradili protiturške tabore okrog cerkva na Krvavčjem Vrhu, v Semiču, v Črmošnjicah, v Starem in Novem Taboru. V signalni sistem kresišč so bili vključeni tudi naši kraji. Novi tabor je bil zgrajen na strmem pomolu med Divjim potokom in Črmošnjico, severno od vasi Črmošnjic. Po imenu sklepamo, da je najmlajši med kočevarskimi tabori, ravno tako tudi vas, ki je nastala ob njem nekaj desetletij po koncu turških nevarnosti.

 

Bolj kot Novi, nam je danes neznan Stari Tabor, starejši po nastanku in tudi navdih mojega tokratnega pisanja. Skrit očem. Ostanke – razvaline danes prekriva gozd. Jugozahodno od vasi Brezovica, na osojnem pobočju tisočaka Škrilje, pod čudovitimi Belimi stenami so še dobro vidne sledi tabora in vasi, ki so ju zgradili na pomolu ozke, zelo strme, skalnate in danes mračne soteske. Domujeta na manjši vzpetini, ki se strmo spušča v globel, oziroma v dno ozke doline – soteske. Vanjo iz vseh strmih pobočij, ki jo obdajajo, »divjajo« potočki, ki se nato zlivajo v enega. Le-ta se vije po ravnini v smeri severozahoda – Srednje vasi – in se izliva v Divji potok. Njegova struga je polna vode le ob obilnih padavinah.

 

Ena izmed vpadnic turških prodorov v notranjost Kranjske je potekala ravno po blatniško-črmošnjiški dolini. Vzdrževanje utrdbe je sodilo v domeno domačinov in zanje je bil to velik zalogaj. Ob pomanjkanju in prevelikih stroških so prosili takratno oblast za orožje, denarno podporo ali oprostitev davkov. Tako je leta 1613 črmošnjiška župnija zaprosila avstrijskega vojvodo za pomoč, saj je grozilo, da bosta oba njena tabora popolnoma propadla, če ne bi dobila pomoči. Imela sta le še deset pušk in nobenega drugega orožja.

 

Najverjetneje je bil Stari tabor zgrajen ob cerkvi sv. Lovrenca, o kateri poroča Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 in pravi, da je to tabor. Omenja se tudi v seznamu podružnic župnije Črmošnjice sredi 18. stoletja. Ob protiturškem taboru, katerega lego lahko razberemo na vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja, je sčasoma zraslo naselje, imenovano prav po njem – Stari Tabor. Leta 1770 je vas štela osem ali devet hiš, ki so bile večina zgrajene iz lesa in kamenja ter pokrite s slamo. V prvi polovici 19. stoletja je imel zaselek sedem hišnih številk in okrog štirideset prebivalcev. V začetku 20. stoletja se je pričela vas prazniti, vaščani so odhajali v svet iskati svetlejšo jim prihodnost. Leta 1931 je imelo naselje le še eno skromno kmetijo, vse ostale hiše so bile opuščene ali že v ruševinah, prav tako tudi ostanki nekdanjega protiturškega obzidja. Zdavnaj so opustili tudi cerkev in njen oltar in božji grobek prenesli v cerkev sv. Križa na Blatniku. Kočevarsko prebivalstvo se je preživljalo s poljedelstvom, malo manj z živinorejo in gozdarstvom. Med roško ofenzivo 1942. so Italijani opuščeno vasico požgali in ni bila več obnovljena.

 

»Stara speča vasica« kljubuje času, še so vidni ostanki domačij in obrisi tabora. Izžareva eno samo mistiko, ki obiskovalca popelje v svet fantazije. Prav hitro te zapelje 400 let nazaj, v čase, podobne današnjim: vojne, terorizem, bolezen (rak, vse vrste gripe …), lakota, recesija, revščina, pisanje prošenj novodobnemu plemstvu in »cesarjem«, naj nam, Belokranjcem, za božjo voljo pomagajo … Prepričana sem, da si bomo morali poiskati rešitve kar sami, tako kot so si jih naši davni predniki.

 

»Še dandanašnji piše vam

to zgodbo čudovito,

vasica, skrita sred’ gozda temnega …«  

 

Rozi Mohar, foto: Zvone Butala             

 

BELOKRANJEC, januar 2010, številka XIII/1

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.