Ponedeljek, 19. Avgust 2019, 15:39

Budno oko: Ekološko vinogradništvo – da ali ne?

Petek, 26. November 2010, 09:07

Anton Plut

 Splošni trend ekoloških živil obstaja že nekaj časa in ta se je v zadnjem času izrazito pojavil tudi v vinogradništvu in vinarstvu. Ekološko vinogradništvo poteka pod nadzorom ustreznih institucij. Te posameznega vinogradnika certificirajo in nadzirajo, da je pridelava dejansko ekološka. To pomeni, da lahko v vinogradu in pri predelavi grozdja uporabljajo le dovoljene sestavine. Glavno skupino dovoljenih sredstev tvori pet elementov, in sicer žveplo, baker in še razni pripravki iz kopriv, preslice in alg. To so edina sredstva, ki so dovoljena in tudi njihova uporaba v vinogradih, ko govorimo o certificiranih kmetijah za ekološko vinogradniško pridelavo, je nadzorovana.

 

Pridelava ekoloških vin se je zadnja leta v svetu zelo povečala in je na prehitevalnem pasu, spodbudila pa jo je predvsem iskana višja kakovost vin pri kupcih. Najprej, v zgodnjih osemdesetih letih, se je razširila v Kaliforniji, kjer so se vinogradniki hitro odzvali na večje povpraševanje in v njej med prvimi v svetu zaznali dobro tržno priložnost. V Evropi je bilo v letu 2005 že 70 tisoč hektarjev v ekološki pridelavi, kar je malo glede na 3 milijone hektarjev vseh evropskih vinogradov. Z večjim povpraševanjem po ekoloških vinih v Skandinaviji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem in drugod  ter vse večjim prepoznavanjem višje kakovosti tovrstnih vin na trgih tradicionalnih pridelovalk so se odzvali tudi trgovci in jih umestili v redno ponudbo živilskih prodajaln. K širitvi njihovega slovesa pa so zadnja leta veliko pripomogli pisci o vinu, vinski svetovalci in znani degustatorji.

Dojemanje narave, v kateri je vinogradnik le glavni opazovalec in nadzornik, ki ohranja stabilen naravni sistem, kar največji del pa prepusti naravi sami, je temelj, ki pripelje vinogradnika do grozdja in vina, drugačnega od tistega iz konvencionalne pridelave. Ekološko vinogradništvo temelji na celovitem sistemu pridelave, ki mora biti prilagojena specifičnim pogojem na mikrolokaciji, osnova vsega pa je ohranjanje rodovitnosti oziroma živosti tal, iz katerih izhaja zdravje rastlin. Vinogradnik s svojim delom in znanjem spodbuja pozitivno součinkovanje življenja v zemlji, zemeljske substance, vsebnosti humusa, strukture tal, vodnega ravnotežja in rast rastlin. Vsak kamenček mozaika, ki iz tega krogotoka izpade, kot so obdelava v neprimernem času, neharmonična mineralizacija in prevelika ponudba hranljivih snovi ali napačen čas vnosa, lahko to ravnotežje poruši. In koliko je ekološka pridelava na koncu dražja? V povprečju med 20 in 30 odstotkov, poraba sredstev za varstvo rastlin je cenejša, pridelavo pa podraži več ročnega dela in toliko so v povprečju dražja tudi vina.

 

Med prvimi v Sloveniji se je ekološke pridelave vin leta 1998 lotil tudi ing. agronomije Anton Plut iz Drašičev, a jo je na žalost po šestih letih opustil. Obdeluje 4,5 hektarjev vinograda, v Drašičih, v Repici in na Babini gori pa ima zasajenih pa ima okrog 18 tisoč trt. Njegova žena je zaposlena na Ministrstvu za kmetijstvo, trije otroci pa so že odrasli. Prijazni in dobrodušni 56-letni vinogradnik, ki se rad druži samo s preprostimi ljudmi, ne bo nobenega silil, naj ostane doma na kmetiji. Ker je bil na področju Bele krajine pionir ekološkega vinogradništva, smo ga obiskali in mu zastavili nekaj vprašanj.

 

 Zakaj ste se odločili za ekološko pridelavo vin?

O ekološkem vinogradništvu sem pričel prvič razmišljati že leta 1992, ko sem pričel v domačem vinogradu delati prve poskuse. Imel sem težave  z alergijo kože in prepričan sem bil, da so mi naškodila škropiva, čeprav se je pozneje izkazalo, da je bil vzrok drugje. Včlanil sem se v Društvo za biodinamično gospodarjenje Ajda in na izletih po tujini sem spoznal osnove ekološkega vinogradništva. Zanj sem se odločil tudi zaradi tržišča, saj se je svetu pojavilo zanimanje za vina, pridelana na naraven način, brez pesticidov. Nadzor je bil res temeljit, saj so kontrolorji k meni prihajali celo iz Nemčije. Po nekaj letih, mislim, da je bilo leta 2002, sem pričel od države celo dobivati subvencijska sredstva. Potrebno je bilo voditi številne evidence in izpolnjevanje formularjev mi je vzelo veliko časa.

 

 In kako pogosto je potrebno pri eko pridelavi škropiti trte?

Ekološka obdelava vinograda ni enostavna, saj so pripravki, s katerimi se lahko škropi vinsko trto, dražji, precej več pa je tudi ročnega dela. Zelo dobre izkušnje sem imel predvsem s travniško preslico. Večjo količino sem najprej posušil, nato  prevrel v vodi iz s tem pripravkom trikrat letno poškropil vinograd. Rezultat je bil res neverjeten, saj sem povsem zatrl trdovratni oidij. Pri nas imamo v primerjavi z nekaterimi zahodnimi državami, kot je recimo Francija, precej več dežja, kar posledično pomeni, da je potrebno tudi vinograd pogosteje škropiti. Pripravki na naravni bazi se namreč na rastlini ne obdržijo tako dolgo, kot sintetični. 

 

 In koliko časa ste vztrajali pri ekološki obdelavi vinogradov? Se je zadeva izplačala?

Vztrajal sem do leta 2004, nato pa sem znova prešel na integrirano pridelavo. Moram priznati, da je bilo dela v vinogradu enostavno preveč, tržišče pa pred desetimi leti takšnih vin še ni prepoznalo. Potrebno se je bilo ukvarjati z otroki, ki so hodili v šolo, žena je bila v službi in enostavno mi je primanjkovalo časa. Pri meni se je sicer takrat občasno oglasil kakšen ekološko osveščen kupec in si domov odnesel nekaj litrov, to pa je bilo tudi vse. Težava je bila tudi v tem, da je bila cena ekološko pridelanega vina povsem enaka, kot cena tistega iz redne pridelave. No, ohranil sem stike z nekaterimi, ki so vztrajali dlje od mene in ti mi pravijo, da so se začele zadeve na tržišču premikati na bolje tam nekje leta 2007.

 

 In kakšna je osnovna razlika med ekološkimi in klasičnimi vini?

No, pridelal sem le nekoliko manj grozdja. Imelo je precej več sladkorja, alkoholi pa so bili visoki. Le cvetica ni bila tako močna, sadne arome so bile šibke. Ugotovil sem, da do takšnih intenzivnih arom vina lahko pridemo le z uporabo dušikovih gnojil, jaz pa jih seveda takrat nisem uporabljal.

 

 Pa se je iz tistih časov v vaši vinoteki ohranila še kakšna steklenica?

Ne, na žalost ne. Takrat še nisem imel dobrih pogojev za skladiščenje vin in sem raje vse sproti prodal. Pri vinu je namreč zelo pomembno, da je ves čas na isti temperaturi in ne toliko, da je na hladnem. Zato že nekaj časa gradim zidanico, v kateri bom imel dobre pogoje za shranjevanje vin. Pri nas je vinogradnikov, ki se ukvarjajo z  ekološko pridelavo, malo, veliko več jih je v Franciji in Španiji. Moram pa povedati, da so naša vina precej boljša od njihovih. Na žalost smo premajhni in zato tudi neprepoznavni.

Na fotografiji: Anton Plut iz Drašičev, eden prvih, ki se je v Sloveniji začel ukvarjali z ekološkim vinogradništvom.

 

Rudi Vlašič

BELOKRANJEC, november 2010, št. 11/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.