Ponedeljek, 25. Marec 2019, 03:54

Brocken Lock zapuščajo hišo sužnjev

Torek, 19. Januar 2010, 20:13

Belokranjska glasbena scena, december 09

Začetki belokranjske rockovske skupine Brocken Lock segajo v poletje 1995, poleti 1996 pa se je že izoblikovala stalna zasedba. V zvočni podobi benda so na začetku odmevali ostanki punka, heavy metala, hard corea, psihadelije, dopolnjevali pa so jo z lastnimi glasbenimi vložki. Njihova besedila niso politično obarvana, temveč so zgolj odraz dogodkov, njihovih sanj in želja.

 

Njihova prva plošča Ater je izšla leta 1999. Zanjo so prejeli številne dobre kritike, zato so jih leta 2000 povabili na zadnji Novi rock. V tem času so dobili tudi glasbeno nagrado Boomerang Studia City.

 

Drugi album Endemic so izdali leta 2002. Njihovo glasbo so pohvalili tudi nekateri kritiki iz tujine. Za skladbo Alloy so z režiserjem Bojanom Matjašičem posneli prvi videospot, ki se je uspel uvrstiti na prvo mesto oddaje Videospotnice na Televiziji Slovenija.

Skupina je leta 2004 nastopila v klubu Paradiso v Amsterdamu kot del multižanrskega performanca La nuit de Europe nizozemskega skladatelja Merlijna Twaalfhoovna. Nastopili so z godalnim kvartetom, tolkalskim triom in solistko bolgarskega nacionalnega zbora.

 

V začetku leta 2008 so se zaprli v studio in ga zapustili z enajstimi skladbami, ki so pod naslovom Want To Exit This Ergastulum? izšle na njihovi tretji plošči. Z njo se počasi odmikajo od klasične stoner distorzije in se spopadajo z bolj prefinjenim zvokom, kateremu podlaga je za dotični žanr precej neklasična in zapeljiva bobnarska ritmika. Na plošči je moč zaznati zrelost, kilometrino in lasten zvok benda. Večji del glasbe pa sta napisala člana benda, kitarist Janez Weiss in basist Marko Bradica, aranžmaji pa so delo celotnega zasedbe. Pogovarjali smo se z Janezom Weissom.

 

 

Broken Lock so:

Rihard Zupančič – vokal, ritem kitara

Janez Weiss – vokal, solo kitara

Marko Bradica – bas kitara

Julij Karin – bobni

Jure Vlahovič – zvok



Kako je nastal novi album?

Nedolgo po snemanju druge plošče Endemic smo že pričeli snovati novo gradivo . Ideje so ob rednem koncertiranju in dveh gostovanjih na Nizozemskem zorele vrsto let, končne oblike pa so pričele dobivati leta 2005.  S podobo novih skladb smo se intenzivno ukvarjali v letih 2006 in 2007, v začetku lanskega leta pa smo se vseh 11 skladb odločili posneti v Studiu ABox v Trzinu. Do sredine letošnjega leta smo se ukvarjali z miksanjem, nakar so posnetki potovali na mastering v ZDA  k Steveu Collinsu. Plošča je izšla novembra 2009 pri Založbi Radia Študent.

 

Kakšna je osnovna ideja oziroma rdeča nit albuma?

Ja, če govorimo o glasbeni rdeči niti,  gre gotovo na celotnem ploščku za spoj trdih, progresivnih kitarskih riffov, ki se v sklopu celote omilijo z različnimi efektiranimi blagozvočnostmi, vpetimi v nepravilen, sekan ritem in prezentno bas linijo.  Liričen del albuma pa čez vseh enajst skladb vsebuje tako osebnoizpovedne elemente kot povsem kontemplativne in družbenokritične momente, s katerimi hočemo osvetliti določene vidike naše zmedene in vse preveč fragmentirane resničnosti.

 

 

Ali lahko pojasniš naslov plošče?

"Want to exit this ergastulum?" je mogoče rahlo nenavaden naslov plošče, ki bi v prostem prevodu pomenil "Hočeš zapustiti to hišo sužnjev?". Gre za pojem ergastuluma, antične prisilne delavnice oziroma hiše sužnjev, kot prispodobe za današnji čas in svet, v katerem je težnja po materialnem individualnem in kolektivnem blagostanju zasenčila vse ostale vidike človeškega ustvarjanja in bivanja ter nas popolnoma podredila. V zameno za materialno se odpovedujemo vsemu in postajamo po svoji volji nadzorovano orodje.  V tem duhu smo vsak trenutek posiljeni s stotinami reklam za produkte, ki jih ne potrebujemo. Ergastulum predstavlja tudi naš zapor in odtujitev, naš moderen način digitaliziranega nadzorovanega medčloveškega komuniciranja. v katerem se izgubi vse človeško, komunikacija pa je reducirana na poljub, nasmeh ali jok prek mobitela ali nekajzlogoven komentar na forumu, facebooku, myspaceu, twitterju in drugje. Zato sprašujemo, ali hočeš zapustiti ta nesmisel.

 

Kam bi lahko uvrstili vašo glasbo? Katere elemente najdemo v njej?

Glasbo bi uvrstil v širšo kategorijo nekakšnega alternativnega progresivnega hardcorea, tu je distorzirana kitara, prezenten bas, močan boben in med melanholičnim ter jeznim nihajoč vokal.

Najdemo različne elemente, na kitarah od že omenjenega hardcorea, stonerocka do metala, na bobnu in basu pa tudi funk, d’n’b in breakbeat elemente. Dejansko kombiniramo z vsem, kar se nam zdi v posamezni skladbi zanimivo raziskovati.

 

Če vzamemo v roke vaše tri doslej objavljene albume, ali je v glasbeni smeri viden kakšen premik?

Sam bi rekel, da je premik vsekakor občutiti. Tako v smislu samega pisanja, oblikovanja in aranžiranja skladb, kot v produkcijskem oziroma snemalnem smislu.

Prvi album je bil bolj grungerski, mladostniški in jezen ter posnet in produciran na povsem elementarni opremi kar v prijateljevi zidanici. Drugi album lahko štejemo med prve stonerockerske produkte slovenske alter scene. Bil je bolj zrel, glasbeno dovršen, po značaju pa melanholičen. Hkrati je bil tudi naša prva izkušnja s pravim studijem Kapa Metelkova in produkcijo na boljši opremi.

Novi album Want to exit this ergastulum? pa je po mojem mnenju naš najbolj dovršen spoj enajstih skladb, kjer je čutiti vrsto novih prijemov in slišati bolj dovršen zvok. Posneli smo ga na prvovrstni opremi in je v tem smislu produkcijsko visoko nad obema prejšnjima. Ja, premik je viden v vseh obzirih, nenazadnje tudi v tem, da sta prva dva albuma izšla v samozaložbi, tretji pa pri Založbi Radia Študent.

 

Ali obstaja pri nas dovolj koncertnih odrov, kjer boste lahko predstavili nov album?

Ali jih je dovolj ne vemo, vemo pa, da jih bomo poskušali izkoristiti čimveč. In to že januarja 2010. 

 

Se boste z novim gradivom odpravili tudi v tujino?

Vsekakor, v kolikor nam bodo to dovoljevale naše družinske, službene in siceršnje dolžnosti. Dandanes je veliko lažje prodreti v tujino. Vse več slovenskih bendov se odpravlja čez meje, gotovo se bomo tudi mi.

 

Ste trdno zasidrani v Beli krajini?

Razsejani smo po Beli krajini, Dolenjski in Ljubljani, vendar je dom naše glasbene skupine še vedno Bela krajina. Upamo, da bo tako tudi ostalo.

 

Nameravate z novo ploščo končno tudi uradno postati zastavonoše alter rocka v Sloveniji?

Ne ženemo se za nobenimi naslovi, ki le odvračajo pozornost od bistvenega, glasbe. Naš namen je le igrati in uživati v možnosti ustvarjanja nove glasbe ter pri tem odkrivati vidike skupine in samih sebe, ki jih prej še nismo poznali. Upam, da nam bo to še dolgo uspevalo.

 

Rudi Vlašič, fotografija: Tom Urh

 

BELOKRANJEC, december 2009, št. XII/12

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.