Nedelja, 25. Junij 2017, 07:10

Belokranjske pisanice na Dunaju

Ponedeljek, 25. April 2011, 10:02

Pisanice na Dunaju

Ves april je bila na Dunaju na ogled razstava Belokranjskega muzeja Belokranjske pisanice. Postavili so jo v Slovenskem kulturnem centru Korotan, slovesno pa jo je odprla ravnateljica muzeja Andreja Brancelj Bednaršek 31. marca. »Na razstavi lahko občudujemo, kako spretno so delale zgarane ženske roke, ki se v veliko primerih niso znale niti podpisati. A ustvarjale so eno najlepših vej belokranjske ljudske umetnosti, zato to dediščino skrbno varujemo in smo nanjo ponosni.« Zbrane sta pozdravila metliški podžupan Darko Zevnik in direktor hotela Anton Levstek, odprtje pa je popestril nastop metliške folklorne skupine Ivan Navratil. Pred odprtjem razstave je bila  v Korotanu še dobro obiskana predstavitev projekta Kolpa. Dotakni se zgodbe za avstrijske novinarje in touroperaterje.

 

Obiskovalci so druženje zaključili ob kulinariki iz doline Kolpe in vinih vinarja Martina Pečariča. Večer so sklenile tri okrogle obletnice: bližajoča se 60-letnica Belokrnjskega muzeja Metlika ter 60 let dolgoletne sodelavke Belokranjskega muzeja Ančke Gomolj in navratilovca Janka Bračike.

 

Dogodka so finančno podprli Belokranjski muzej Metlika, Občina Metlika RIC Bela krajina in ministrstvo za kulturo, koordiniral pa TIC Metlika. (am)


O pisanicah

Pisanice so bile v Beli krajini nepogrešljive v velikonočnem žegnu. Bile so med  jedmi, ki so jih ljudje za vuzem (veliko noč) nosili k blagoslovu. Vsaka jed je imela svoje pomen; pisanice so pomenile Jezusove rane oziroma kaplje krvi.

 

Danes so se tudi žegni spremenili. Male košarice, v katerih nosijo blagoslovljene koščke posameznih jedil, so le še simbolni spomin na velike »procejne« (jerbase), v katerih so morali biti kolači, kruh, pisanke, klobase, šunka, pa tudi »fulejne« ali po črnomaljsko »nadef« (v črevo nadevan bel kruh d dodatkom slanine, jajc in začimb).

 

V vrsti velikonočnih šeg so bile zanimive tudi igre s pisanicami, ki so bile razširjene v vseh slovenskih pokrajinah. Belokranjski fantje in možje so se igrali včasih že na veliko nedeljo zjutraj, kot poroča Navratil leta 1849, največkrat pa je bil igram namenjen dopoldan velikega ponedeljka, ki je bil dan veselja in sprostitve.

 

Pisanice

 

 

Najpogostejše igre so bile turčanje, v Beli krajini imenovano šterclanje, pa valičanje in sekanje. Pri turčanju – in tudi pri valičanju – gre za to, da pirhi – kakor pri balinanju – zadevajo in trkajo. Pirh udari ob pirh – ozki vrh (»špica«) ob ozki ali pa široki vrh (»peta«) ob široki. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi. Mogoče še bolj je bilo med Belokranjci priljubljeno sekanje pisanic. Novec, s katerim so sekali, se je moral v pisanico zasaditi, se vanjo skriti ali skoznjo zleteti. Za pravila so se sekači dogovarjali sproti. Kdor je sekal uspešno, je dobil pisanico z novcem, če ne, pa je novec pripadel tistemu, ki jo je dal sekati. Čeprav so ljudje rekli, da se igrajo s pisanicami, so za igre uporabljali le barvana jajca. Razumljivo je, da je bilo krašenih jajc za te namene škoda.

 

Pisanice so bile namenjene predvsem obdarovanju. Včasih je bilo v navadi, da so jih dekleta v velikem tednu poklanjala fantom ter jim tako izražala ljubezen in spoštovanje. Zdaj jih poklanjamo kot spominke gostom, prijateljem znancem, izseljencem. Funkcija obdarovanja se je od začetka 19. stoletja, ko so pisanice verjetno začele nastajati, do današnjih dni popolnoma spremenila.

 

Kljub izginjanju mnogih običajev imamo Belokranjci srečo, da nekaj ljudskih umetnic ohranja eno najlepših vej naše ljudske umetnosti pri življenju. Pa čeprav v nekoliko spremenjeni obliki in za druge priložnosti. Tako kot se avtorice ne podpisujejo na svoje pisanice, tako ostajajo tudi njihova imena skoraj neznana. A njihova zapuščina je izjemna. Bogata zbirka pisanic, ki jo hrani Belokranjski muzej, obsega okoli petsto primerkov. Brez dvoma gre za spoštovanja vredno dediščino.

 

Najstarejše ohranjene pisanice so nastale konec 19. stoletja. Slovensko ime pisanica izvira iz besede »pisa«, ki pomeni črto, in opredeljuje jajca, ki niso samo enotno pobarvana, ampak tudi poslikana, porisana ali, kot pravijo v Beli krajini, napisana oziroma popisana.

 

Za pisanice ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so bile značilne kompozicijske sheme, ki delijo jajčne površine na pravilne geometrijske ploskve. Najpogostejši motivi so bili pikčasta trikotna in kvadratna polja, motiv steljice (praproti), razne križaste oblike, pikčasta črta in različni eno, dvo- in trotračni pasovi. Zahtevnejše upodobitve so bile nabožne, nabožni pa so bili tudi vsi napisi. Za to obdobje so značilne pisanice s skromnim barvnim učinkom, saj je bila na enem jajcu uporabljena le ena ali največ dve barvi naravnega izvora (pražiljka – brazilski les za rdečo barvo, češminova skorjica za rumeno, jelševo in češnjevo lubje za sivkasto rdečo, hrastovo lubje je dalo črno barvo, če pa so pisanice skuhali v čebulnih listih, so bile rumene ali rdeče rjave). Starejše in številčnejše so pisanice v tako imenovani tehniki batika, čeprav že od takrat poznamo tudi drsanke.

 

V obdobju med vojnama so bili geometrijski motivi oblikovani svobodneje in bolj pestro. Vedno pogostejša je bila cvetlična vejica, pojavili so se tudi posvetni napisi, na primer: »Poljub pozdrav saj Veš čigav«, »Pisanko v spomin ljubezni podarim«, »Iz srca te ljubim«, »Te rada imam ti pisanko dam« in drugi. Uporabljale so se že industrijske barve. Barvni videz pisanic je postal intenzivnejši kot v prejšnjem obdobju. Slikarska tehnika je bila še vedno batik, vendar tudi že v treh barvah.  V tem smislu se je nadaljevalo pisanje belokranjskih pisanic tudi po drugi vojni, predvsem v Adlešičih in okoliških vaseh. Vzporedno s pisanicami v tehniki batika so se vseskozi pojavljale tudi drsanke, na katerih so motivi drugačni – realistično izdelane rastline, portreti ljudi, hiše …

 

 Zbirka pisanic, ki je del stalne razstave Belokranjskega muzeja v Metliki, se je povečevala od njegove ustanovitve leta 1951. V zadnjih letih se je zanimanje za pisanice in velikonočne običaje zelo povečalo, znanje izdelovanja pa so starejše mojstrice prenesle tudi na mlade, kar zagotavlja, da bodo tradicionalne belokranjske pisanice še dolgo simbolizirale vuzem in bile najbolj prepoznaven spominek Bele krajine.

 

(Povzeto po tekstu Andreje Brancelj Bednaršek z razstave Belokranjske pisanice.)

Dodajte komentar