Sobota, 15. December 2018, 18:47

Ali je danes greh biti ...

Sobota, 27. November 2010, 13:42

Franc Janež

Potem si šel. Takrat je drevje cvelo!

Sedaj te ni. Da! Ni te več med nami.

Po gozdu listje zgrinja se veselo

in briše za teboj poslednjo sled. (F. Janež: Prijatelju v slovo)

                                                                                                        

Jesenski ponedeljek. Deževen in turoben, primeren za branje, gledanje televizorja, dremuckanje, sanjarjenje ali gospodinjska opravila. Nič takšnega mi danes preveč ne godi. Rada sem zunaj v naravi, na sprehodih in v miru, ki mi ga le- ta ponuja v izobilju. Tudi ob mraku je zanimivo narediti vsaj en hitri krog. Utrujenost in  nasičenost od celodnevnih dogajanj v hipu izgine. Imam srečo. Telefon zvoni in zaslišim meni zelo ljubi glas: »…Kaj ti misliš, bi bilo v redu, da napišem smerokaz, ki bi popotnike popeljal do Stanetovega začasnega groba …?« Razvije se debata, ki pri naju traja kar lepo število minut. O čem neki? Oh, o vsem mogočem. Najini pogovori so že zelo dolgo moje neprecenljive učne ure. Naučil me je prepoznavati potrebe časa. Vdihnil mi je ljubezen do narave, do dreves, rožic, do naših roških gozdov, do vseh skrivnosti, ki jih le- ti skrivajo … Neštetokrat  me je vodil po meni skrivnostnih in neznanih poteh. Kako poučne in neznansko zanimive so njegove razlage o naravnih in zgodovinskih znamenitostih. Vse pa so prepletene z njegovo humanostjo in etično noto. O mogočnih drevesih govori, kot da imajo človeške lastnosti, in jih poimenuje po njemu dragih ljudeh, ki so imeli kakršno koli vezo s tem orjakom. Ob ogledu opustelih in zaraščenih kočevarskih vasi, ki so danes le še kup ruševin, se vedno vprašuje in razglablja: »Le kako so ti ljudje živeli tako daleč od večjih krajev? Koliko kilometrov so morali prepešačiti otroci do najbližje šole? Vidiš, tudi voda je bila problem, sploh poleti, kaj šele, če je prišlo do požara … Kaj misliš, kakšno bi bilo danes življenje tu gori?«

 

Njegova posebna skrb ne  velja le ohranjanju darov narave, temveč tudi ohranitvi spomina na drugo vojno. Pa verjetno ne le zato, ker je tudi sam še kot otrok izkusil gorje, ki ga prinaša vsaka vojna. Predvsem zato, ker so mu blizu vrednote narodnoosvobodilnega boja (ljubezen, domovina, svoboda, junaštvo, samozavest, odločnost, pravičnost …) in zaradi bojazni, da jih ne bi čas izbrisal v pozabo. Z leti se spoštovanje, recimo do obiskovanja in vzdrževanja partizanskih pokopališč in ohranjenih bolnišnic, sprevrača v greh. Mnoge, ki so spoštovali narodnoosvobodilni boj, je naenkrat postalo sram. Njega nikoli. Na različne načine se trudi, da pomniki zgodovine ne bi samevali, propadali, da jih ne bi preraščalo trnje … Ko mi kaže kraje, kjer so v zavetju roških gozdov med vojno delovale partizanske bolnišnice, in pripoveduje, v kakšnem stanju jih je prvič videl, čutim v njegovem glasu bojazen, da nekoč ne bo nobenih sledov več.

 

Tabla v gozdu

Slika 1: Začasni grob komandanta Staneta.

 

V Rogu je delovalo 25 bolnišnic. Po vojni je večina barak propadla, vzdrževane so le stavbe bolnišnic Jelendol in Zgornji Hrastnik. Majhne, skromne gomile, zavite v debelo senco, okrašene z mahom in jelenovim jezikom, so nema priča in edini ostanki v bližini nekdanjih bolnišnic: Leseni kamen, Vinica … Moj učitelj pa mi je pokazal očem skrito mesto severozahodno od Planine pod Mirno goro, kjer je delovala bolnišnica Kremen. Nobene sledi ni več ostalo od nje, razen seveda kamnitega obeležja in smerokaza, ki sta njegovo delo in njegovih sodelavcev. »Poznana so mi vsa področja, ob tem pa občudujem, kako dobro so morali partizanski graditelji poznati teren, da so določili lokacijo za postavitev bolnic ali pa drugih objektov. Iskali so zelo skrite predele v gozdu. Ob vsem tem pa so morali predvideti vodne vire in še kako potrebno sonce.« Le kdo bi danes še vedel, kje je delovala ta bolnišnica, če ne bi poskrbel za markacijo. Prav tako je poskrbel za vidno označbo poleg kamnitega obeležja na majhni jasi ob cesti pred Ponikvami, kjer je nekaj časa delovala sanitetna postaja, ki jo je organiziral dr. Mihelčič. Kdo bi danes našel mesto začasnega groba komandanta Staneta, če ga tja ne bi vodile sledi gozdne železnice. Da, urejena pešpot, ki jo je označil s smerokazi. Vedela sem, da je na Planini delovala bolnica za lažje ranjene, rekonvalescente in invalide, ampak da so imeli tudi porodnišnico, tega pa nisem vedela. Moj učitelj me je ob hoji po gozdni učni poti Planina–Mirna gora nasproti vodnega zbiralnika, kjer so še vidne razvaline stavbišča, vprašal: »Bi na tem mestu postavili neke vrste tablo z napisom, da je med vojno tu delovala partizanska porodnišnica? Vem, da nam danes to zveni nekoliko čudno, vendar tako je takrat bilo. Matere, ki so simpatizirale s partizanskim gibanjem, se niso upale oditi v porodnišnico v Novo mesto. Zato so za vse te in za težje porode to opravili tu partizanski porodničarji.« Tega še nismo označili, vendar sem trdno odločena, da to moramo storiti. Le zakaj, boste zagodrnjali. Le še ena tablica več. Ne in ne, ne smemo kar tako zmajati z glavo. Zadnji čas je, da opozorimo na to, da je v naših krajih med vojno deloval eden največjih humanistov v zgodovini slovenskega naroda, ki je vse svoje življenje posvetil reševanju človeka – dr. Pavel Lunaček. Bil je organizator partizanskih bolnišnic na Rogu in po vojni je izgradil sistem porodništva in ginekologije do najvišjega nivoja na Slovenskem.. Bil je človek za vse čase in tudi takrat, ko so bile drugim zaradi posebno zapletenih razmer odločitve težke, sta pri njem veljali jasnost in odločnost. Krasile so ga nezlomljiva volja, predanost poslanstvu, življenjska moč, popolno izpolnjevanje nalog, strast do dela, odgovornost … V moj spomin in srce se je zapisal tudi zato, ker je v moji rojstni vasi Sredgori obljubil zvestobo svojemu dekletu Ani. In zaobljubo je tudi držal tako Ani kot  svojim štirim korenjakom.

 

Les

Slika 2: Tako se izdelujejo smerokazi in informacijske table.

 

Joj, kako z lahkoto lahko vse zgoraj naštete lastnosti pripišem tudi mojemu staremu prijatelju. Tudi on je popolnoma predan svojemu poslanstvu z zmožnostjo videnja v njegove posebnosti, skrivnosti in vse tisto, kar se navzven ne vidi. Tudi on slovi po poštenosti, delavnosti, predanosti, odkritosrčnosti, po izpolnjevanju danih obljub in predvsem po tem, da dela dobro za ljudi, za sočloveka in se ne postavlja na piedestal. Nasprotno, želi biti v ozadju, želi deliti svoje ideje in delo z drugimi. Nikoli ničesar ne pripisuje sebi, vedno deli uspešno dokončano delo s prijatelji in sodelavci. Zahrbtnost in zvijačnost sta mu tuja. Ljudi ne deli po »barvi«, po pripadnosti neki ideologiji, stranki, veri, narodu, ampak so mu merilo zgoraj naštete vrednote. Tudi njemu so ljubi gozdovi, kot so bili pri srcu dr. Lunačku, ki je najprej študiral gozdarstvo in se je velikokrat  na izpite pripravljal pod drevesi v Loškem Potoku, od koder je prihajal njegov oče in kjer leži rojstna vas mojega večernega sogovornika. Dr. Pavla je hrepenenje osem mesecev pred smrtjo vleklo v Jelendol, njegovo partizansko bolnišnico. Z veliko ljubeznijo je ogledoval svojo barako in razlagal sinovom, kako blizu smrti je bil med vojno. Mojega prijatelja vsak dan neka notranja sila vleče po poteh prostranega Roga, da obišče svoja drevesa, rožice, luže, studence, divjad … in obuja spomine ter dela načrte, kaj bi še lahko postoril tam gori – zase, za nas, za preteklost in predvsem za prihodnost.  

 

Kako lepše in lažje bi bilo naše bivanje, če bi znali, predvsem pa hoteli tako živeti in delati. Ko bi sama le imela še velikokrat možnost prisluhniti življenjskim izkušnjam svojega učitelja, ki si je to nalogo zadal nevede; z njim prehoditi še veliko kilometrov po skrivnostnem Rogu in izpeljati še nekaj »akcij«, s katerimi bi ohranjali lepote in dobrine naše čudovite naravne in kulturne dediščine ter jih približali ljudem. 

 

 

Rozi Mohar

Fotografije: Zvone Butala                

BELOKRANJEC, november 2010, št. 11/XIII     

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.