Ponedeljek, 21. Oktober 2019, 11:26

Ali bomo v Beli krajini dobili javne blagajne?

Nedelja, 30. Junij 2013, 16:23

logo

 Poleg ugodnejših ponudb e-bančništva in nekaterih hranilnic, ki imajo nizko provizijo, so ena izmed alternativ oderuškim provizijam tako imenovane javne blagajne, ki jih je ustanovilo že kar nekaj slovenskih občin. Brez provizije je določene položnice na primer že mogoče plačati v Mariboru, Velenju, Šentjurju, Trebnjem, Laškem, Postojni in v Kidričevem. Na celjski mestni blagajni je recimo brez provizije mogoče plačati položnice vseh celjskih javnih zavodov ter še nekaterih podjetij, ki skupaj z občino pokrijejo minimalne stroške transakcij. Na mestni blagajni pa še vedno ni mogoče poravnati položnic večjih slovenskih podjetij,  na primer telekomunikacijskih. Bomo tudi v Beli krajini dobili javne blagajne?

 


Račun je precej preprost. Kdor svoje položnice plačuje denimo na Pošti Slovenije, za storitev plača najmanj 0,98 evra za vsako položnico. In še več, če so zneski visoki, vse tja do pet evrov na položnico. Ob približno desetih položnicah, ki jih moramo mesečno poravnati, strošek provizij na letni ravni nanese okoli 120 evrov. Provizijsko politiko slovenskih bank redno spremljajo na Zvezi potrošnikov Slovenije. Njihove ugotovitve niso prav nič spodbudne. Leta 2005 je namreč plačilo položnice na bančnem okencu pri naši največji banki stalo 1 evro, danes stane že 1,80 evra. Po elektronski poti je bil pred šestimi leti strošek 17 centov, danes je že 33 centov.


Plačilu provizij za plačilo položnic se lahko skoraj popolnoma izognemo  in letno privarčujemo kar zajeten kup denarja. To je možno opraviti na  javni blagajna, ponekod pa ji rečejo tudi mestna blagajna. Gre za občinsko storitev, ki  omogoča plačilo položnic za nekatere storitve, po navadi za občinske ali nekomercialne, brez vsakršne provizije.


In kaj če v občini, v kateri živite, ni javne blagajne? Recept je povsem preprost - prepričajte svojega župana ali županjo. Najlažje je to storiti na kakšni javni tribuni oziroma na seji občinskih funkcionarjev. Povedati jim je treba, da že precej slovenskih občin uspešno izvaja program javne blagajne in s tem pripomore k varčevanju ter posledično zadovoljstvu prebivalcev občine. Znotraj mestne uprave se namreč skoraj vedno dajo najti rezerve za vzpostavitev takega servisa. Blagajniki se najdejo prek javnih del, prostore lahko zagotovi občina, tekoče sofinanciranje blagajne pa lahko pomagajo zagotavljati vsa podjetja, ki bodo v shemo vključena.

 

O tem, ali bomo tudi v Beli krajini lahko plačevali položnice na javnih blagajnah, smo se pogovarjali z županjama Črnomlja in Semiča, Mojco Čemas Stjepanovič ter z metliškim županom Darkom Zevnikom. Kot boste videli, imajo v zvezi s tem projektom še precej pomislekov.


Črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič pravi, da so na občino v preteklosti dobili že kar nekaj ponudb za vzpostavitev občinske blagajne. Prepričana je, da je prednost takšnega organiziranja vsekakor prihranek občanov pri plačevanju položnic, saj je tovrstno plačilo možno opraviti brez dodatnih provizij. Po informacijah, ki so si jih pridobili od ponudnikov, je potrebno za vzpostavitev takšnega sistema zagotoviti ustrezen prostor,  programsko in strojno opremo, kader, ki ga je potrebno usposobiti za delo ter skleniti pogodbe s podjetji, za katera se plačila sprejemajo. Tu gre predvsem  za storitve občinskih podjetij, šol in vrtcev. S strani občin, v katerih je vzpostavljen sistem delovanja občinskih blagajn, to so predvsem mestne in večje občine, so pridobili informacije o sistemu delovanja in stroških. Na osnovi pridobljenih podatkov na črnomaljski občini ugotavljajo, da tem pogojem trenutno ne morejo zadostiti ne prostorsko ne kadrovsko, prav tako pa tudi v trenutnih finančnih razmerah ne morejo zagotoviti sredstev za delovanje takšne blagajne.  

 

In kakšno je mnenje o javni blagajni v semiški občini? Županja Polona Kambič pravi, da je na prvi pogled z javno blagajno kar veliko stroškov. Občina mora zagotoviti primeren prostor, zaposlenega, opremo. V tej prvi fazi, ko o problematiki ne vedo še prav veliko, razmišljajo preudarno. Županja ugotavlja, da bi bila izvajanje storitev javne blagajne potrebna dodatna delovna sila. Javne blagajne imajo namreč svoj obratovalni čas, po navadi v sklopu rednega delovnega časa, kar pomeni, da je potrebno tisti čas popolnoma posvetiti delu s strankami v javni blagajni. Seveda po zaključku obratovalnega časa delo v blagajni ni zaključeno, saj je potrebno pripraviti obračune, prešteti gotovino, kompletirati plačila, odnesti gotovino na banko itd., skratka zaključiti blagajniško poslovanje.

 

Izvajanja takšne vrste dela, ki zahteva veliko odgovornost, ne bi mogli prepustiti nekomu, ki bi ga najeli preko javnih del, saj je za pridobitev takšnega razpisa potrebo izpolnjevati vrsto pogojev. Javna dela se z zaključkom leta iztečejo, ponovna zaposlitev z isto osebo pa več ni možna. Primeren prostor je ključnega pomena pri uvedbi  javnih blagajn, dostopen mora biti tudi invalidnim osebam.

 

Kambičeva je še pojasnila, da je občina Semič v preteklih letih uredila optično omrežje na območju celotne občine, kar je privedlo do odličnih telekomunikacijskih povezav, ki vsem občanom omogočajo hitre in varne povezave z elektronskimi bankami (za 0,33 evra provizije). Še vedno pa ostaja tudi možnost odprtja trajnika pri lastni banki, ki je cenovno prav tako ugodnejša, to je 0,20 evra provizije. Prepričana je, da bi glede na velikost občine bilo prav gotovo ceneje razmišljati v smeri direktnega kritja provizij eni izmed ustanov, kjer se plačila lahko izvajajo in imajo za to primeren prostor in usposobljene kadre. Ker pa gre pri vsem za trošenje proračunskega denarja, bi o tem morali razpravljati na občinskem svetu, ki ne nazadnje tudi sprejema občinski proračun.

 

Tudi na metliški občini so seznanjeni z delovanjem javnih blagajn v nekaterih občinah. V kabinetu župana Darka Zevnika menijo, da imajo pri plačevanju na javnih blagajnah največ ugodnosti predvsem tisti, plačujejo položnice na bančnih in poštnih okencih, kjer so provizije najvišje. Tisti, ki plačujejo preko elektronskega bančništva ali s trajniki, plačujejo bankam nižje provizije, trajnik je približno 0,22 evrov, plačilo prek e-bančništva pa približno 0,35 evrov. Pri sistemu javnih blagajn vidijo tudi določene pomanjkljivosti.  Vzpostavitev takšne blagajne namreč zahteva prostor in ureditev prostora v skladu s predpisi za gotovinsko poslovanje, v Metliki pa prostega prostora na občini nimajo. Malce so povprašali naokrog in izvedeli, da ureditev prostora v eni izmed občin, kjer imajo občinsko blagajno, znesla kar 30 tisoč evrov, pri tem pa je šlo za odkup rabljene opreme. Poleg tega je potrebno zagotoviti storitve varovanja pri odvozu gotovine ter drugo opremo. Upoštevati je treba tudi strošek dela uslužbenca,  ki bi delal na blagajni. Ocenjujejo, da bi to bilo 15 delovnih ur v tednu, zanemarljiv pa ni niti bančni strošek za provizijo na promet na transakcijskem računu. Pomanjkljivost vidijo je tudi v tem, da na občinski blagajni ne bi bilo možno plačati vseh položnic. Nekatera podjetja namreč ne želijo sodelovati v tem sistemu, zato morajo ljudje te račune plačevati drugje.

 

Menijo, da je pred odločitvijo, ali vzpostavitvi javno blagajno, potrebno narediti analizo, ali bi bil tak projekt upravičen glede rentabilnosti oziroma preveriti, ali bi bili prihranki ljudi iz naslova privarčevane provizije vsaj enaki stroškom, ki bi jih občina imela z delovanjem javne blagajne. Ekonomija obsega je pri tem odločilna, zato imajo javne blagajne večinoma le večje občine, kot so Velenje (34.000 prebivalcev), Šentjur (17.787), Laško (14.000), Postojna (15.724), Trebnje (14.624).

 

Rudi Vlašič

 

 

Belokranjec, januar 2013, št. 1/XVI

 

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.