Sobota, 15. December 2018, 18:46

Kje so, kaj delajo: Aleš Adamič in Martina Simonič Adamič

Sobota, 30. Oktober 2010, 11:03

Martina in aleš Adamič

“Če ne živiš na robu, zavzameš preveč prostora”. To je življenjski moto 36 letnega Aleša in 28 letne Martine, ki sta se s prepričanjem, da lahko v življenju dosežeta še več, pred tremi leti odpravila v London. Po nekaj mesecih sta se odločila, da bo britanska prestolnica postala njun dom, saj sta tam dobila priložnost, da pokažeta svoj potencial. Združila sta umetnost in podjetnost. Ustanovila sta podjetje Suportal, ki se ukvarja s coachingom, torej s svetovanjem.

 

Kje sta odraščala?

Aleš: V „Šokariji”. (smeh) Jaz sem doma iz Oskoršnice, Martina je pa iz Gorenjc.

Martina: Ampak Aleš je več časa preživel v Beli krajini, ker je imel tukaj službo. Jaz pa sem šla zaradi šole že zgodaj od doma. Najprej v Koper, kjer sem doštudirala predšolsko vzgojo, pred odhodom v London pa sem 3 leta živela v Ljubljani.

 

V London sta šla na tečaje coachinga. Od kod ideja?

Aleš: 8 let sem delal v belokranjskem podjetju in ves čas čutil, da je moj namen nekje drugje. Po izobrazbi sem ekonomski tehnik, ampak vedno sem čutil, da zmorem več, samo pravo pot je bilo treba najti. Vedno me je zanimal človeški potencial, kako povečati inovativnost, produktivnost in kakovost. Kako prekiniti vzorce delovanja, ki človeka ustavljajo na poti do uspeha. Ne samo na poslovnem področju, ampak tudi v osebnem življenju. Tečaji coachinga so se izkazali za pravilno odločitev, saj sva oba odstranila ovire pri sebi in končno pričela delati in služiti s tem, kar naju veseli.

Martina: Z Alešem sva se med izobraževanjem odločila, da ostaneva v Londonu in nadaljujeva z različnimi nadaljnjimi izobraževanji. Takrat sva se odločila, da bova ustanovila lastno podjetje na področju coachinga. To je trening za boljšo učinkovitost na osebnem in poslovnem področju, predvsem na managerskem nivoju. S pomočjo delavnic, pogovorov in izobraževanj ljudje odkrijejo svoje poslanstvo, odstranijo ovire in aktivirajo svoje potenciale. Tudi sama sem to storila.

 

Na področju umetnosti?

Martina: Točno tako. Umetnost me je od nekdaj spremljala. Bila je moj stalni hobi. Nikoli nisem verjela, da lahko postane tudi kaj več, da postane kariera. Sedaj verjamem, da lahko. V Sloveniji ljudje prevečkrat razmišljajo samo o tem, kaj se ne da. V Londonu pa staknejo glave skupaj in iščejo rešitve kako zadevo izpeljat. Če bo nekdo rekel da bo izdeloval oranžne lutke, bodo ljudje pričeli razmišljat o tem, kje se mu najbolj splača kupiti barvo in komu naj lutke ponudi. V Sloveniji pa je ponavadi prva misel, da je to zgrešena naložba, ki itak nikoli ne bo prinesla uspeha in dobička. Jaz rišem, delam različne skulpture in inštalacije. V Londonu sem imela že nekaj razstav. Še več jih bo v prihodnjih mesecih. Spoznala sem nekaj umetnikov, ki si med sabo pomagamo in si tako odpiramo vrata. Svoje umetniško ustvarjanje pa sem pričela vključevati tudi v delavnice coachinga, ki tako postanejo še bolj zanimive, ljudje še bolj nazorno uvidijo svoje napake v delovanju in mišljenju pa tudi divergentno mišljenje se bolj intenzivno razvija. Coaching in umetnost gresta skupaj, saj gre navsezadnje za kreativne rešitve.

 

Odločitev, da ostaneta v Londonu je bila kar tvegana?

 Aleš: Res je. Veliko sva tvegala. Mogoče je res že znucana fraza, ampak če ne poskusiš ne veš. Ves čas verjameva v to kar počneva. Še danes se izobražujeva in poskušava biti čim bolj učinkovita in inovativna. Najine reference so podjetja in posamezniki, ki so s pomočjo delavnic dosegli uspeh. Dober glas se širi in danes svetujeva slovenskim in angleškim podjetjem.

 

Kako sta se navadila na življenje v Londonu?

Martina: Jaz sem imela na začetku malce težav z jezikom, glede na to, da sem se v šoli učila le nemščine. Glede angleščine sem samouk. Ampak to bariero sem kar hitro odpravila. Drugače pa nisva imela velikih težav. Najini družini sta potrebovali malce več časa, da sta dojeli, da ne obstaja datum, kdaj se bova vrnila. Res pa je, da sva zaradi najinih poslovnih partnerjev veliko v Sloveniji in vsakič naju pot zanese tudi na obisk čez Gorjance.

Aleš: V Londonu sva že na delavnicah, ki sva se jih udeleževala, spoznala veliko zanimivih ljudi. Z nekaterimi smo postali res pravi prijatelji, ki so nama začetne londonske korake olajšali in polepšali. Ko prideš v novo okolje moraš biti odprt, samo tako, se boš počutil dobro, sprejeto in domače.

 

V katerem delu Londona stanujeta?

Martina: Highams park. Severovzhodni del Londona. Naokoli se največ prevažava s podzemno železnico. Je hitra, dostopna in poceni. Avta nimava, ker ga za trenutne potrebe ne potrebujeva.

Aleš: V Londonu avto po večini ni statusni simbol, le prevozno sredstvo. Redki bodo za avto porabili veliko denarja. Le tisti, ki si lahko dragega privoscijo. Za avto zapravijo malo ali pa nič. Tam sta statusna simbola lastno stanovanje in delavno mesto.

 

Kje se vidita čez 5 let?

Martina: Čez 5 let se vidiva kot uspešna podjetnika z delavnicami za razvijanje potencialov razširjenimi po celem svetu, prav tako pa bo vzporedno tekel projekt "Izrazi se skozi umetnost". Seveda pa upava, da bova takrat postala tudi starša.

 

Kje si lahko kaj več preberemo o vajinem delu?

Aleš: Glede coachinga na tej povezavi http://podporavsem.blogspot.com/

Martina: Moje ustvarjanje pa si lahko ogledate na www.my8shadows.com

 

Katarina Papič

BELOKRANJEC, oktober 2010, št. 10/XIII

Dodajte komentar




Trenutno ni aktivne ankete

KAM V BELI KRAJINI

  • Trenutno ni napovedanih dogodkov.